Medvedjev je skupaj s člani Solženicinove družine pokojnika pospremil na njegovi zadnji poti, nekaj minut pa se je zadržal tudi v pogovoru s pisateljevo vdovo Natalijo, njegovim sinom in drugimi sorodniki. Njegova zadnja pot se je končala v Donskem samostanu v Moskvi, v katerega nekropoli so pokopani številni pomembni možje iz ruske zgodovine. Aleksander Solženicin se je tako znašel v družbi generala Antona Denikina, pesnikov Mihaila Keraskova in Aleksandra Sumarokova, arhitekta Osipa Boveja, slikarja Vasilija Perova ter očeta sodobne aerodinamične in hidrodinamične znanosti Nikolaja Žukovskega.
Oče vseh političnih zapornikov
Pred pogrebom v Ruski akademiji znanosti in umetnosti so celo noč bdeli ob Solženicinovi krsti. Solženicina so pokopali z vsemi državniškimi častmi, zato je krsto med žalovanjem in pogrebom varovala ruska garda. Na pogrebu je ruski pesnik in tako kot Solženicin politični disident v času Sovjetske zveze Vitold Abakin poudaril, da Solženicinove ideje ostajajo žive; dodal je: "On je oče ali brat vseh političnih zapornikov." Zanimivo je, da si je Solženicin želel umreti na domu svojih bližnjih, v poletnem času. Želja se mu je uresničila.
Zahvala devici, ki je premagala Mongole
Nekaj besed velja nameniti še zadnjemu domovanju Aleksandra Solženicina. Donski samostan je bil ustanovljen leta 1591, in sicer kot poklon Devici Mariji, ki je Rusom pomagala brez boja zmagati v bitki proti Mongolom leta 1380. Legenda pravi, da je tedaj Dmitri Ivanovič Donski, pod vladavino katerega je Moskva postala najmočnejša ruska kneževina, s seboj v boj vzel ikono s podobo Naše gospe Donske. Rusi so zmagali, v spomin na dogodek pa je eden ključnih ruskih zgodovinskih likov Boris Godunov položil temeljni kamen za samostansko cerkev, ki so jo leta 1593 posvetili ob prisotnosti zgoraj omenjene ikone.
Tovarna, zgrajena v slogu moskovskega baroka
Tedaj zgrajena skromna cerkvica, značilna za vladavino Godunova, je obstala, vendar so jo pozneje dograjevali. Kot mnogo drugih sakralnih objektov sta bila tudi ta cerkev in ob njej postavljeni samostan žrtvi podivjanih komunističnih revolucionarjev, med letoma 1930 in 1946 pa so v cerkvi celo uredili tovarno. Posebnost samostana je, da je bil sprva zgrajen kot utrdba, ki naj bi varovala Moskvo, po izgubi vojaške funkcije pa so ga na novo uredili v značilnem slogu moskovskega baroka. Gre za slog, ki se je v Moskvi uveljavil na prehodu iz 17. v 18. stoletje in vnaša baročne elemente v tradicionalno rusko arhitekturo. Takšno podobo je samostan ohranil do danes.