Že priznanje na domačih tleh, sploh kadar gre za umetniška področja, je (čeprav se morda komu ne zdi tako) plod trdega dela in vztrajnosti in navadno je uspeh v tujini le nadgradnja tega dela. Številni slovenski umetniki, od pisateljev do glasbenikov, so se najprej uveljavili pri nas, nato pa se je njihov uspeh čez mejo zgodil kot naslednji korak njihove kariere. Ne glede na to pa se občasno zdi, da imajo doma prezrti umetniki več odmeva v tujini oziroma da jih opazimo šele, ko se uveljavijo zunaj Slovenije. Vendar kot pravi eden izmed najbolj prevajanih slovenskih pisateljev Drago Jančar, za literaturo to ne drži. "Odkar pomnim, imamo kar polno literarno življenje. Bili so tudi boljši časi, ko smo zlasti okrog literarnih revij nenehno debatirali in znali tudi pretehtati, kaj je pomembno. Tega je danes manj, a še zmeraj se mi zdi, da so pomembnejši umetniški dosežki vendarle opaženi. Da postanemo malo bolj pozorni na umetniška dela, ki imajo odmev še kje drugje, pa je pravzaprav normalno, tudi drugod je tako, tudi v veliko večjih prostorih."

Nekoliko bolj kritična je Lila Prap, ki je vprašanje o uspehu slovenskih umetnikov čez mejo in priznavanju tega doma navezala na aktualne dogodke: "Mislim, da primer Alenke Bratušek nazorno kaže mentaliteto Slovencev. Toliko pametnjakovičev se ni oglasilo niti ob referendumu o osemenjevanju samskih samic. Pri nas je neki umetnik nekaj "vreden", če se lahko nekaj birokratov pohvali, kako so mu pomagali, drugim pa preprosto zakurijo slike, kot na primer slikarju Gnezdi, ali jih ugrabi vneta oboževalka, kot na primer Kajetana Koviča. Pri nas se za umetnike ne meni nihče. V tujini pojem "umetnik" še nekaj pomeni. Ali pa ne - zdaj so časi "biznisa"." Medtem ko Ejti Štih, v Boliviji živeča slovenska slikarka in galeristka, pravi, da o tem ne more soditi, ker je že dolgo predaleč, zdi pa se ji, "da je v Sloveniji zelo težko najti predstavitev sodobnih likovnih umetnikov, kar kaže na to, da se kuratorji še niso odločili, kdo izmed slovenskih ustvarjalcev je kaj vreden", in da "je mogoče zato lažje staviti na tiste, ki so dokazali svoj talent drugje".

Vsi trije se strinjajo, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti precej omejen prostor, vendar pa, kot pravi Jančar, "priložnosti gotovo ne manjka", pri tem tudi ne moremo mimo tega, da "če se umetnik niti domačega občinstva ne zna dotakniti, verjetno tudi v tujini ne bo postal zvezda", kar je izpostavila Lila Prap. Vsekakor pa tujina prinaša drugačen pogled na umetnikovo delo: "Kakšna moja knjiga naleti v Franciji ali Nemčiji na veliko bolj raznovrsten in poglobljen kritiški in bralski odziv kot doma. Umetniško delo potrebuje bralski in kritiški odmev, sicer skoraj nima smisla. In če se pojavi v nekem drugem kulturnem prostoru, je to odziv brez nacionalnih, lokalnih, osebnih ali kakršnih koli drugih popustov," meni Jančar. "Umetnost je," po besedah Ejti Štih, "z drugimi, navsezadnje je pomembno le to, da ljudje vidijo, kaj delaš".

Vsi trije umetniki, pisatelj, slikarka in ilustratorka ter avtorica otroških knjig, so opravljali svoje delo, čemur je sledil uspeh v tujini, pri čemer je seveda zgodba Ejti Štih nekoliko drugačna, saj jo je do Bolivije pripeljala ljubezen: "Moja tujina, ki je zdaj tudi moja druga domovina, je bila rezultat naključja. Ne morem reči, da je šlo vse kot po maslu, verjamem pa, da če imaš res pravo veselje do dela in seveda tudi pravi odmerek vztrajnosti, ti bo prej ali slej nekako uspelo, razen če je politična ali zgodovinska situacija tako huda, da je to nemogoče".

V spodnji fotozgodbi smo izbrali nekaj v tujini prepoznavnih slovenskih umetnikov.
Lejla Švabič