Veličastnejša je tako imenovana Kamnita hiša ali Hiša iz kamnov (Steinhaus), ki jo je avstrijski arhitekt Günther Domenig ustvarjal kar 22 let. Gre za objekt, ki je videti, kot da bi se na enem mestu skoraj naključno nagrmadile skale iz bližnjih Alp. V stavbi, ki jo najdemo v kraju Steindorf ob Osojskem jezeru v bližini Celovca, bo deloval kulturni center. Steinhaus je zadnji dokončani projekt Domeniga, ki velja za enega zanimivejših avstrijskih arhitektov. Ustvarjalnost leta 1934 rojenega Domeniga se je gibala v območju brutalizma, strukturalizma in postmoderne, v zadnjih letih pa se je priključila tudi dekonstruktivizmu.
Za stavbo Steinhaus lahko rečemo, da v sebi združuje značilnosti vseh teh slogov, predvsem pa brutalizma in dekonstruktivizma. Oblikovanje kontur objekta v surovem betonu sledi brutalistični estetiki, z videzom stavbe, ki se zdi, kot da je tik pred razpadom, pa Domenig izraža strast dekonstruktivistov, katerih glavni izziv je ustvarjanje stavb, ki nekako bivajo med stabilnostjo in razpadom. S Steinhausom se je Domenig skušal na vsak način izogniti tradicionalni arhitekturni naraciji. Stavba sicer ima štiri ravnine, vendar pa te niso razdeljene v klasična nadstropja, kajti orientacija stavbe ne sledi horizontali ali vertikali, ampak vrtinčenju. Jedro stavbe je tako tako imenovana Spiralna soba (Spiralraum), ki od zgoraj 'strmoglavi do dna objekta, vsi drugi prostori pa se priklapljajo nanjo.
Pohvala deželnega glavarja Jörga Haiderja
Objekt Steinhaus sta finančno podprli tudi zvezna avstrijska vlada in vlada dežele Koroške. Stavba je namreč navdušila celo koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki je ob inavguraciji stavbe po poročanju časopisa Die Presse o filozofiji arhitekta Domeniga dejal: "Ravnal se je po gradbeni kulturi te dežele in iz njene tradicije je ustvaril to izjemno delo."
Betonski dom za imenitno umetniško zbirko
Tudi druga arhitekturna novost na Koroškem je muzej, katerega nosilec estetike je oblikovanje v surovem betonu. Vendar če Domenigova kamnita grmada pomeni odstop od modernističnih načel CIAM-a, je muzej Liaunig arhitekturnega biroja Querkraft sodobni izraz kar najpreprostejše in najbolj izčiščene klasične modernistične estetike. Edina 'deviacija' od že skoraj dolgočasnega razpotegnjenega bloka je domiselni viseči zaključek stavbe, ki kot da prodre iz pobočja hriba. V muzejski stavbi v kraju Suhi na avstrijskem Koroškem je dom dobila ena najimenitnejših zasebnih zbirk na Avstrijskem. Gre za zbirko industrialca Herberta W. Liauniga, ki obsega okoli 2.000 kosov. Del kolekcije zavzema zbirka afriškega zlata velike umetnoške in etnološke vrednosti, ki ji je pridan tudi bogat nabor avstrijske sodobne umetnosti iz obdobja po letu 1950.
Premalo denarja za velikopotezni projekt
Trnova pot do uresničitve načrta gradnje muzeja Liaunig je zanimiva tudi za slovensko bralstvo. K sodelovanju na natečaju za muzej, ki je bil razpisan leta 2004, je bil namreč povabljen tudi ljubljanski biro Sadar Vuga Arhitekti. Njegov koncept sicer ni bil nagrajen, zato pa sreča ni bila naklonjena tudi zmagovalnemu projektu Francozinje Odile Decq. Povsem drugače od primera Steinhaus pa koroška deželna vlada projektu Liaunig ni želela nameniti podpore. Zaradi visokih stroškov, ki bi jih terjala uresničitev projekta Odile Decq, ki je predvideval postavitev razgibane organske kompozicije, je Liaunig projekt opustil in še enkrat razpisal natečaj, na katerega je povabil le avstrijske arhitekte. Stavba, ki so jo zgradili po načrtu arhitekturnega biroja Querkraft, je dolga 160 in široka 13 metrov, položena je na travnik, njena konca pa konzolno molita čez pobočje. Kot še zapisal Matevž Čelik v prispevku za spletni portal Trajekt, tvori celotno telo muzeja razstavna dvorana, ki je prekrita s prosojno streho.
Polona Balantič