Drugače kot Louvre, ki bo v Dubaju zaživel v spektakularni muzejski stavbi, amsterdamski Ermitaž urejajo v oblikovno strogem in skoraj skromnem objektu s konca 17. stoletja. V stavbi Amstelhof, zgrajeni med letoma 1681 in 1683, je do pred kratkim deloval dom za starejše, ker pa stavba ni več izpolnjevala vedno strožjih standardov, ki so jih predpisali takšnim domovom, je amsterdamska mestna oblast sklenila, da ji da nov namen. V obnovo Amstelhofa so vložili okoli 40 milijonov evrov in po načrtih arhitekta Hansa van Heeswijka so uredili niz galerijskih prostorov, v katerih bodo do 19. junija postavili uvodno razstavo. Pod naslovom Na ruskem dvoru - palača in protokol 19. stoletja bodo ob navzočnosti nizozemske kraljice Beatrix in ruskega predsednika Medvedjeva predstavili več kot 1.800 predmetov iz sicer skoraj nepregledne zbirke sanktpeterburškega muzeja; ta obsega skoraj tri milijone predmetov.
Obdobje šestih ruskih carjev
Uvodna razstava bo predstavila življenje na ruskem dvoru 19. stoletja. Gre za obdobje, v katerem se je na prestolu zvrstilo šest ruskih carjev, začenši s Pavlom I., sinom Katarine Velike, dvoumno osebnostjo, ki je slovela kot idealistična in radodarna, a je bila vseeno sposobna dejanj velikega maščevanja in zlobe; obenem gre za vladarja, ki se mu je skrajno sumljivo in nevarno zdelo vse, kar je bilo kakor koli povezano z demokracijo in zahodnimi idejami in ki je zato tudi prepovedal uvoz tujih knjig in zasebno korespondenco s tujino. Sklene pa to obdobje vladavina zadnjega ruskega carja Nikolaja II., znanega tudi po pogromih nad Judi in po nesrečnem koncu pod streli revolucionarjev.
Načrti Francesca Bartolomea Rastrellija
Zanimivo pri novem Ermitažu je tudi to, da so njegov dom zgradili v skoraj istem obdobju kot sicer veliko bolj slovito Zimsko palačo, enega izmed primerkov veličastne kraljeve arhitekture, ki je v 18. stoletju, v zadnjem obdobju absolutizma, cvetela po vsej Evropi. Zimska palača je bila del prizadevanj carja Petra I., da bi spodbudil razvoj svoje države in jo tako približal najimenitnejšim in najrazvitejšim evropskim monarhijam. V tem svojem prizadevanju si je želel zgraditi novo prestolnico, ki bi se po veličastju in urejenosti lahko kosala s Parizom ali Londonom, njeno središče pa bi bila mogočna palača. Vendar pa so Zimsko palačo, kakršno poznamo danes, zgradili šele pod vladavino carice Ane in po načrtih Francesca Bartolomea Rastrellija.
200.000 življenj za novo prestolnico
Pod pokroviteljstvom carice, ki med ljudstvom ni bila priljubljena in ki so jo imeli za nekoliko grobo debeluhinjo, ki pa je na dvor vendar skušala zanesti nekoliko več omike (v času njene vladavine so med drugim namesto vodke začeli piti šampanjec), je tako zrasla sijajna palača, tako imenovani 'sanktpeterburški Versailles'. Zgodba o njeni gradnji sicer skriva veliko grozot, kajti novo prestolnico so gradili s prisilnim delom in menda je v dvajsetih letih gradnje mesta pri tem umrlo najmanj 200.000 delavcev. Rezultat je bil vendar osupljiv in popotnik je v 18. stoletju zapisal: "Če človek ve, da je bilo na mestu današnjega Sankt Peterburga pred manj kot 50 leti neprehodno močvirje, se lahko človeku zazdi, da je mesto ustvarila čarovnija. Sijajne stavbe. široke ceste, pozlačeni zvonovi in strehe mnogo palač ustvarjajo sliko, ki navdušuje."
V muzej le v večerni obleki
Umetnine in druge dragocenosti so bile v Zimski palači od samega začetka, navsezadnje je bila najbolj strastna zbirateljica med ruskimi carji ravno Katarina Velika. Za odprtje javnega muzeja pa si je prvi prizadeval Nikolaj I., sicer znan kot eden najbolj reakcionarnih evropskih vladarjev in kot eden izmed glavnih agentov Svete alianse. Prve načrte za javnosti namenjeno galerijo je izdelal nemški arhitekt Leo von Klenze, ki se je kot načrtovalec galerij in muzejev uveljavil tudi z načrtoma za münchenski gliptoteko in staro pinakoteko. Javni muzej in tako prvi Ermitaž so odprli 5. februarja 1852, vendar pa je bil tako kot marsikje drugod po Evropi pridevnik javni varljiv.
Vladarji so se seveda želeli izkazati kot meceni umetnosti in spodbujevalci dviga splošne omike in izobrazbene ravni prebivalstva, ideja, da bodo po njihovih galerijah hodili navadni težaki, pa jim ni bila ljuba. Zato prvi javni muzeji dejansko niso bili dostopni javnosti, saj so za obiskovalce veljala pravila, ki jih navadno ljudstvo ni moglo izpolniti. V primeru Ermitaža je tako na primer veljalo, da morajo obiskovalci obleči večerno obleko, kakršne si običajen delavec ni mogel privoščiti. Večerne obleke bodo nosili tudi ob odprtju nizozemskega Ermitaža, ki prav tako kot odpiranje prvih (kvazi)javnih muzejev zaznamuje novo dobo muzejev, to je doba, ko veliki muzeji del svojih zbirk razstavljajo v dislociranih podružnicah.
Polona Balantič