Po načrtih arhitekta Ange-Jacquesa Gabriela (1698-1782), najbolj znamenitega francoskega arhitekta svoje generacije, so ga zgradili med letoma 1762 in 1768. Dama, ki ji je bil namenjen, v Malem Trianonu nikoli ni živela, kajti umrla je štiri leta pred njegovim dokončanjem. Za to pa se je v gradiču toliko raje mudila Marija Antoinetta, katere sobane so prav tako znova na ogled. In prav te sobane so bile deležne najbolj temeljite renovacije. Med obnovo, ki je stala 5,3 milijona evrov, so namreč temeljito restavrirali celotno notranjo opremo dvorca, od stenskih slikarij do tapiserij. Še pomembnejše pa je, da jim je dvorec končno spet uspelo napolniti s pohištvom iz časa tik pred izbruhom francoske revolucije. Med revolucionarnim vrenjem je namreč iz Versaillesa izginila večina pohištva - nekaj kosov je bilo ukradenih, nekaj prodanih -, zdaj pa je upraviteljem grajskega kompleksa velik del izvirnih kosov vendar uspelo pridobiti nazaj.
Pariz in London - rojstna kraja neoklasicizmaGradič Mali Trianon v zgodovini francoske arhitekture zaseda pomembno mesto. Gre namreč za enega najboljših primerov prehoda od nabuhlega rokokoja, tako značilnega za razkošno vladavino Ludvika XIV., k veliko bolj strogemu neoklasicizmu, ki se v Franciji dodobra uveljavi v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja. Pariz je bil poleg Londona prvo velemesto, kjer prodre neoklasicizem. To je bila po eni strani posledica prisotnosti arhitekta Charles-Louisa Clérisseauja, ki se je v Pariz vrnil z mnogo skicami antičnih ruševin (posebej znane so njegove skice Dioklecijanove palače) in je skupaj z besedili Johanna Joachima Winckelmanna, ki so opevala lepoto starogrške umetnosti, pomagal propagirati občudovanje antične umetnosti. Po drugi strani pa je bilo zelo vplivno tudi delo arhitektov Étienne-Louisa Boulléeja in Clauda Nicolasa Ledouxa; posebej prvi je v skicah skušal upodobiti arhitekturo, ki izraža neskončnost univerzuma in ki je tako izrazito idejna in ne le estetska.
Poročno darilo Mariji Antoinetti
Ko se torej seznanimo z ideološkim zaledjem sloga, prikazanega v Malem Trianonu, se zdi skoraj smešno, da je v tem dvorcu živela Marija Antoinetta, katere obilno dvorno spremstvo, nič manjše kot v največjem razcvetu fevdalizma, je bilo še vedno neverjetno številno in potratno. Kljub kraljičinemu resnemu namenu, postati resna političarka, je tako grad, katerega podoba naj bi sledila racionalnosti in plemenitosti antične duše, ostal središče tistega od ljudstva in resničnega življenja odmaknjenega dvornega življenja, ki je spodbudilo izbruh francoske revolucije, v kateri se je končalo tudi življenje Marije Antoinette.
Mali Trianon, kakršen je bil oktobra 1889
Revolucija je tudi tisti čas, v katerega naj bi nas ponesel obisk Malega Trianona. Kot je povedal arhitekt Pierre-Andre Lablaude, ki je vodil obnovo, je želel obiskovalcem pričarati vzdušje revolucionarnega oktobra 1789, ko je 'revolucionarna drhal' aretirala Marijo Antoinetto. Po obnovi so tudi prvič na ogled prostori za služinčad. Do obnove so se obiskovalci lahko sprehajali le po desetih razkošnih apartmajih oziroma po tako imenovanem aristokratskem nadstropju, kot je za časopis France 24 povedal Lablaude, pa so zdaj želeli predstaviti ravno to nasprotje med življenjem privilegiranih in tistih, ki so se tem leta 1789 dokončno uprli. Ponovno odprtje Malega Trianona je zanimivo tudi zato, ker je v Franciji v zadnjih letih zaznati kar nekoliko presenetljiv vzpon kulta oziroma občudovanja Marije Antoinette. Spet so tako v vzponu razprave o tem, ali kraljica morda ni bila le žrtev okoliščin in da preprosto ni znala in mogla ravnati drugače, ali pa je vendar bila ena najhujših zločink politične zgodovine Evrope. Vendar popolne resnice verjetno nikoli ne bomo izvedeli.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje