Vse odkar je Édouard Manet leta 1863 s svojim Zajtrkom v travi povzročil pravi škandal v uglajeni pariški družbi (ob oblečena gospoda na pikniku je, strah in groza, naslikal goli dami), se je cela vrsta umetnikov v imenu takega ali drugačnega sporočila trudila v svojih delih spodbijati "večne" resnice vere, morale ali zakona. In vedno znova se je odpiralo vprašanje: je provokacija le bližnjica do slave ali nosilka globljega sporočila? Kje se konča ustvarjanje in začne umetnikov prenapihnjeni ego?

42-letni Španec Santiago Sierra brez dvoma sodi med tiste, ki se ne bojijo rušenja tabujev. Danes v madridski galeriji Helga de Alvear na ogled postavlja svojo najnovejšo razstavo, Los penetrados (Penetrirani), 45-minutni videoposnetek v osmih delih, na katerem lahko vidimo vse mogoče kombinacije analnih spolnih odnosov med moškimi in ženskami svetle in temne polti.

Napolniti sinagogo z ogljikovim monoksidom ...
Sierra seveda ne plava prvič proti toku: leta 2003 je zaprl vhod v španski paviljon na beneškem bienalu in vstop dovolil samo ljudem s španskim potnim listom; leta 2006 je nameraval neko sinagogo v Nemčiji napolniti z ogljikovim monoksidom (projekt je bil zaradi ostrih protestov judovske skupnosti odpovedan); leta 2007 je kiparil iz fekalij, ki jih v Indiji čistijo t. i. nedotakljivi, še čisto svež pa je njegov londonski podvig: 1. januarja letos je na pročelje največje britanske zavarovalnice namestil "števec smrti", ki prikazuje, koliko ljudi je od začetka leta po vsem svetu umrlo. Politične drže iz njegovih projektov pravzaprav ni težko izluščiti.

Prelahko bi ga bilo odpisati kot "le" provokatorja
V Madridu rojeni umetnik ne mara vprašanja, ali se počuti kot poklicni provokator. "Vse, kar ni brezpogojen aplavz aparatom moči, je vedno provokacija," je izjavil v intervjuju za španski časnik El Pais. "To se mi zdi zelo predrzno vprašanje za nekoga z dvajsetletno kariero, ki se svojega dela loteva tako resno kot jaz. Mislim tudi, da me skušajo novinarji s tem vprašanjem postaviti v defenzivno držo in se tako ogniti temu, da bi se poglobili v moje delo; ustvarjajo mi simplistično in zastrupljeno famo." Kako bi se torej opisal sam? "Sem umetnik svojega časa. Tako se počutim, ker natančno to tudi sem."

Stik z idom
Projekt Los penetrados se je začel z oglasom: Sierra je iskal prostovoljce, ki bi bili v zameno za 250 evrov pripravljeni sodelovati. Na koncu je za "projekt, ki ni pornografija", kot je zatrjeval oglas, uporabil 70 ljudi. Kaj umetnino torej loči od pornografskega filma? "Pornografija so prizori ljudi med spolnimi odnosi in nič več kot to, to pa so Los penetrados. Toda nimam se za večvrednega v primerjavi s pornografskimi režiserji, ker resnično nisem. V pornografiji je nekaj zelo privlačnega. Ko začarano zreš vanjo, se prestaviš na neko drugo raven zavesti, bližje svoji instinktivni, nerefleksivni plati. Zato se mi zdi porongrafija idealna za opazovanje instinktivnega v politiki." Natančnejših razlag svoje umetnosti ne mara dajati: "To je Hollywood, ki publiki, ki jo podcenjuje, vse postreže dobro prežvečeno. S svojo umetnostjo ljudem puščam svobodo, da razmišljajo sami. Moje vodstvo ni potrebno."

Globoko vsajeni strah pred "povračilom"
Film Los penetrados načenja dve stalni Sierrovi tematiki: imigracija in vprašanje rase. "Paranoja belcev pred temnopoltimi, ali pa Evropejcev pred Afričani, je povezana z globoko vsajeno paniko, kajti prepričani smo, da nas prej ali slej čaka povračilo za naše pretekle ali zdajšnje komolčniške svinjarije. Toda ta "bela paranoja" je bolj kot s strahom, da nam bodo prevzeli službe, povezana s strahom pred ponižujočo spolnostjo, s katero nam bodo prevzeli partnerje. Stališča politike in dejanja, ki iz njih izhajajo, so bolj primarne, kot si mislimo."

Vsa umetnost je politična
Za Sierro je umetnost brez sporočila neuporabna in kot taka "gola lupina": "Freud je preziral nadrealiste, ker so mislili, da podzavestno vzcveti le, kadar se ukvarjamo z "drugo stranjo". Ne moreš biti zavestno podzavesten. Podobno je tudi na prvi pogled najmanj politična umetnost tista, ki je največkrat uporabljana v politične namene. Vsa umetnost je politična, toda kdor se pusti fotografirati s politiki, dokaže, da ima zgolj politične cilje," je Sierro citiral El País.

Ana Jurc