O gradnji popotresne Ljubljane je spregovoril tudi ravnatelj muzeja Peter Krečič. O arhitekturi, ki je nastala po rušilnem potresu leta 1895, ne moremo reči, da je zapostavljena. O njej je bilo povedanega že veliko, saj tvori pomemben element identitete slovenske prestolnice. Kljub temu je ta čas pravi trenutek za ponovno ovrednotenje tega stavbarstva. Razlog za to ni le velika razstava v Narodni galeriji, ki predstavlja likovno umetnost časa gradnje secesijske Ljubljane, ampak tudi trenutno načrtovanje (in tudi že izvajanje) velikopotezne arhitekturno-urbanistične preobrazbe Ljubljane. Dejstvo je namreč, da je bilo obnavljanje Ljubljane ob prehodu iz 19. v 20. stoletje izraz dobro domišljene vizije arhitekturno-urbanističnega razvoja, ki se je nadaljevala s Plečnikovo in po zadnji vojni z Ravnikarjevo. Nekaj znamenj kaže na to, da v zadnjem času pod pokroviteljstvom Mestne občine Ljubljana nastaja nova vizija razvoja Ljubljane do leta 2025.

Iz težave narediti vrlino
Bistvena poanta o gradnji popotresne Ljubljane tako verjetno tiči v besedah, ki jih je Krečič izrekel prav na začetku svojega predavanja. „Iz težave napraviti vrlino,“ to je opis dogajanja po letu 1895, katerega ključni protagonist je bil eden najspretnejših politikov v novejši zgodovini slovenskega naroda Ivan Hribar. Zato tudi nikakor ni napačno v 15 letih po potresu na novo pozidanih in prenovljenih predelov Ljubljane imenovati Hribarjeva Ljubljana, četudi Hribar sam ni imel kakšne posebne predstave o estetskem vidiku razvoja Ljubljane. Njegova zamisel so morda le nekoliko igrivi stolpiči, vogalni zaključki nekaterih stavb ob Sodnijskem (danes Miklošičevem) parku. Njegova sugestija naj bi potrjevala Hribarjevo navdušenje nad mnogostolpno Prago, kjer se je šolal in se pri tem navzel številnih idej, ki so pozneje opredelile njegov politični program in se srečal z nekaterimi vidnimi stavbami, vzraslimi iz nacionalne ideje, ki jih je občudoval.

Praga - mesto političnega poduka Ivana Hribarja
Prav zaradi velike vloge Ivana Hribarja se, preden se posvetimo sami temi arhitekture in urbanizma, nekoliko pomudimo še pri idealih moža, ki je že nemudoma po potresu, ko je bil 'samo' mestni svetnik, več naredil za hitro akcijo za normalizacijo življenja v deželni prestolnici kot tedanji župan Peter Grasselli. Zastopnik češke banke Slavija v Ljubljani se je v Pragi navduševal nad delovanjem čeških domoljubov ter nad idejami panslovanstva – iz njega je Hribar izpeljal zanj tako značilno jugoslovanstvo – in po svoje razumljeni liberalizem. Ta se je pri Hribarju navezoval na zahtevo po nujni ustanovitvi ustanov za skupni narodni napredek, za katerega naj bi si skupaj prizadevali tako duhovščina kot svetna inteligenca. Kot segment prebivalstva, od čigar delovanja je najbolj odvisna usoda naroda, je Hribar prepoznal srednji sloj, ki nosi tudi odgovornost za razvoj kulturnega življenja in za oblikovanje Ljubljane v središče Slovencev, v mesto z višjim poslanstvom v zgodovinski usodi slovenskega ljudstva.

Visoko posajen, a razumen cilj
Narodni napredek v gmotnem in duhovnem pogledu je bil torej tisti pojem, zaradi katerega se je Hribar odločil slediti cilju, ki je vključeval ureditev sodobne mestne infrastrukture, materialnih razmer za razcvet gospodarstva in institucionalnih pogojev za dvig izobraženske ravni in obenem kulturne podstati slovenstva; cilju torej, za katerega bi Oton Župančič dejal, kot nas posrečeno opomni Krečič, da je "visoko posajen". Bistveno za to, da je bil cilj v veliki meri uresničen, je bila bistroumnost in treznost v razmišljanju Hribarjeve 'ekipe', ki je zahtevala, da je za vsakim posegom v mestno tkivo stal močan razlog, ki se je navezoval na dolgoročni razvoj Ljubljane.

Temelja popotresne obnove tako postaneta vodovod in kanalizacijsko omrežje, za katere se je prav tako poskrbel Hribar še pred potresom. Naslednja pomembna točka je bila decentralizacija mesta, zaradi katere se zmanjša pritisk na strnjeno in še vedno v veliki meri srednjeveško zasnovano staro mestno središče, postavitev nove elektrarne pa meščanov ne razveseli le z uvedbo nove cestne razsvetljave, ampak pripomore tudi k razvoju nove obrti in industrije ter k vpeljavi nove oblike javnega prometa – tramvaja. In v nekaj letih so se Ljubljančani lahko veselili poročila, da je Ljubljana postala eno najbolj zdravih mest na tem koncu Evrope.

Podvojitev stavbnega volumna Ljubljane
Bolj kot kar koli drugega, pa je bilo obdobje Hribarjevega županovanja (1896-1910) obdobje živahne gradnje, saj je spretnemu političnemu taktiku uspelo tudi iz središča tedanje države Avstro-Ogrske v Ljubljano usmeriti znatne finančne vire. V 14 letih je tako v Ljubljani zraslo 500 novih stavb; drugače povedano, v Ljubljani se je v samo 15 letih stavbni volumen več kot podvojil. Čeprav je bilo telo, zadolženo za obnovo in imenovano regulančni odsek, ustanovljeno že v nekaj dneh po potresu, pa je obnova zares lahko stekla šele naslednje leto. Osnova razumne in dolgoročno usmerjene obnove je namreč zahtevala regulacijski načrt Ljubljane.

Njegovo pridobivanje je še eden od izrazov sodobnega in bistrega razmišljanja mestnih svetnikov. Kar nekoliko presenetljivo za tisti čas se je namreč občina odločila pridobiti več konkurenčnih načrtov urejanja mesta, k sodelovanju pa so pritegnili celo tedaj najuglednejšega urbanista v cesarstvu Camilla Sitteja. Vendar pa njegov načrt, ki je med drugim izražal romantični pogled na mesto in kot tak zahteval ohranitev starega dela mesta oziroma za kompromis med novimi potrebami in starimi oblikami, ki je nasprotoavl vpeljavi 'ameriškemu' mrežnemu sistemu ulic, ni prepričal mestnih oblasti. Septembra 1896 je bil sprejet Fabianijev načrt, ki je prav nasprotno pomenil zmago modernih urbanističnih načel. Svojo vizijo mesta Fabiani izpelje iz izročene mestne forme. Ta je osnova za novo mesto, ki naj bi ohranilo identiteto mesta s pogledom na grad. Pomembni novi prvini Fabianijevega načrta sta bili zamisel krožne ceste okoli razširjenega središča mesta ter velikopotezni razvoj severnega dela Ljubljane – Bežigrada -, ki bi bil samosvoja arhitekturno-urbanistična enota z lastnim jedrom in z 'ameriškim' cestnim planom.

Fabianijev sklop stavb kot kontinuiteta baročne Ljubljane
Fabiani Ljubljani ni dal le novega regulacijskega načrta – ta žal v celoti ni bil izveden - podobo mesta je močno zaznamoval tudi s sklopom stavb različne namembnosti, katerim pa je bilo skupno Fabianijevo stremenje po ohranjanju geniusa loci Ljubljane, katere jedro je bil njen pretežno baročni videz. Staro mesto, ki ga je Fabiani cenil in ga skušal po svojih močeh ohraniti, je arhitekt in publicist Gustav Ogrin opisal z naslednjimi besedami: malo provincialno mesto, malo zanemarjeno, v estetskem oziru pa zanimivo in slikovito. Fabiani je z nekaterimi svojimi stavbami v duhu reduciranega historičnega dekorja podrčrtal barok kot genius loci Ljubljane. Najbolj očitno je to izrazil z 'borominesknim zaključkm' Bambergove hiše na Miklošičevi in z valovito fasado Hribarjeve hiše na Slovenski cesti. Z namenom, da bi ustvaril usklajeno arhitekturno celoto in zagotovil neokrnjeno dominanto Ljubljanskega gradu, je Fabiani priporočil tudi stavbno višino treh nadstropij, ki naj bi se je držali v središču mesta.

Izbrani slog 'izdaja' poslanstvo stavbe
Za Fabianija je bilo torej značilno zmerno poseganje po historičnih prvinah, bolj očiten pozni historicizem pa se je uveljavil predvsem v stavbah, namenjenih javnim programom. Na novoustanovljene in reorganizirane mestne službe (gasilci, policija, postaja prve pomoči), želja po boljši izobraževalni infrastrukturi ter izgrajevanje Ljubljane kot prepoznavnega glavnega mesta Slovencev so terjali nove objekte večjih volumnov v dokaj pisani paleti slogovnih nagovorov od neoklasicizma in neorenesanse do neobaroka in secesije. Izbira sloga pa ni bila povsem arbitrarna, saj naj bi bila povedna za stavbo oziroma za njeno poslanstvo. Za sodno palačo, deželni dvorec, vladno palačo se je zdel ustrezen neoklasicističen oziroma neorenesančni slog; slednji je kot asociacija na prebujenje humanizma in znanosti v renesansi že od srede 19. stoletja veljal kot še posebej primeren tudi za označitev izobraževanju namenjenih stavb.

Mednarodni slog borznih špekulantov
Vendar pa to vodilo v Ljubljani ni bilo dosledno upoštevano in tako smo na primer na Prulah dobili stavbo IV. mestne deške ljudske šole (danes O. Š. Prule), ki ji je arhitekt Ciril Metod Koch namenil lahkotnejšo secesijsko podobo. Secesija je poleg Fabianijevega prispevka in sklopa historicističnih stavb predstavljala tretji pomrembni slogovni moment popotresne Ljubljane. To je bil tudi slog, v katerem so zgradili nekaj najbolj imenitnih stavb Ljubljane v prvih letih 20. stoletja. Secesijski je bil prvi veliki hotel 'evropskega tipa' – hotel Union arhitekta Josipa Vancaša -, prva stavba, katere pritličje in prvo nadstropje je bilo namenjeno trgovski dejavnosti – Urbančeva hiša Friedricha Sigismundta – in prvi bančnim in drugim finančnim poslom namenjeni objekti (Vancaševi stavbi Mestne hranilnice in Ljudske posojilnice). Danes so številni Ljubljančani ponosni na secesijsko arhitekturo, ob njenem prvem prihodu v ljubljansko mestno tkivo pa ni bilo tako. Lahkotni slog pri sodobnikih ni bil najbolje sprejet, kar dobro ilustrira opazka sočasnega opazovalca, izrečena na račun stavbe mestne hranilnice, češ da gre za „mednarodni slog borznih špekulantov“.

Raznolika, vendar estetsko skladna Hribarjeva Ljubljana
Kot že rečeno pa glavno gonilo Hribarjevega obnavljanja Ljubljane ni bila izgradnja lepe prestolnice. Želel si je predvsem mesto, ki bo reprezentiralo najboljše v slovenskem narodu, ki bo omogočalo gospodarski in kulturni vzpon in ki bo ustrezalo sodobnim sanitarnim standardom. Ukrep, povezan s pomembno točko njegovega programa, je bila tudi ureditev novih zelenih površin, ki naj obenem postanejo estetski element mesta. V zvezi z njimi velja omeniti Sodnijski (nekdaj Slovenski) trg, ki pomeni enega zadnjih celovito načrtovanih trgov v Ljubljani. Nasploh se zdi, da je bila celovitost (drugače kot danes in v prejšnjih desetletjih) geslo izgradnje Hribarjeve Ljubljane.

Tudi v umetnostno zgodovinskem oziru. Kot je v oceni arhitekture tega obdobja ugotovil Peter Krečič, je takrat nastala Ljubljana kljub raznolikosti slogovnih govoric pomenila estetsko celoto. To je uspelo tudi zato, ker izbira sloga ni bila popolnoma arbitrarna, pač pa je bila pogojena s stavbnim programom. Med letoma 1896 in 1910 oblikovana Ljubljana je bila mesto, ki ga je 'prevzel' Plečnik in ga razvijal naprej in bilo je to tudi mesto, ki ga je kot splošno kultiviranega ob svojem obisku leta 1934 označil tudi eden njegovih 'botrov' Maks Fabiani in pohvalil zlasti tiste nove poteze (tudi Plečnikove), ki so izhajale iz njegovega urbanističnega načrta.

Polona Balantič