Pri načrtovanju borze v Shenzhenu je Kunle Adeyemi spoznal, da v kitajski družbi, ki se je vsaj navidez že močno približala sodobni Evropi ali ZDA, ljudje še vedno 'podlegajo' starim vražam. Foto: OMA
Pri načrtovanju borze v Shenzhenu je Kunle Adeyemi spoznal, da v kitajski družbi, ki se je vsaj navidez že močno približala sodobni Evropi ali ZDA, ljudje še vedno 'podlegajo' starim vražam. Foto: OMA
OMA: Borza v Šendženu
Ker je X simbol nesreče, so arhitekti nagnjene stebre namesto v cikcaku namestili v obliki stilizirane borzne vijuge oziroma v obliki niza V-jev. Foto: OMA
Arhitekturni projekti biroja OMA
Ta čas po svetu nastaja mnogo kar najbolj nenavadnih stavb, največja 'igralnica' zvezdnikov med arhitekti, pa je Bližnji vzhod. Foto: OMA
OMA: izobraževalno mesto v Dohi (osrednja knjižnica)
Arhitekti, ki gradijo v Katarju, se ne spopadajo s tako strogim nadzorom kulturnih prvin na njihovih objektih, kot to velja za arhitekte, ki delajo na Kitajskem. Glavni razlog za to je narodnostno zelo mešano prebivalstvo Katarja in Arabskih emiratov; v Katarju na primer je avtohtonega le 20 % vsega prebivalstva. Foto: OMA
OMA: izobraževalno mesto v Dohi (osrednja knjižnica)
Posebnost osrednje knjižnice v Dohi je knjižnica zgodovinske dediščine, ki je oblikovana kot arheološko najdišče sredi osnovne knjižnične stavbe. Foto: OMA

OMA - Office for Metropolitan Architecture (Biro za metropolitansko arhitekturo) - je najprej zaslovel kot biro enega ključnih sodobnih arhitekturnih in urbanističnih teoretikov Rema Koolhaasa, zadnja leta pa ga poznamo predvsem kot biro, ki je stal za nekaterimi najveličastnejšimi arhitekturnimi projekti na Kitajskem. Delo tega studia s sedežem v Rotterdamu je tako med drugim tudi CCTV - sedež Centralne kitajske televizije -, znamenita stavba, katere obliko bi lahko opisali tudi kot pokonci postavljen zlomljen obroč, je postala eden od simbolov letošnjih poletnih olimpijskih iger.

Kunle Adejemi, ki se je biroju OMA pridružil leta 2002, o izzivih arhitekture na Kitajskem govoril na primeru borzne hiše v Šendženu, pri načrtovanju katere je sam intenzivno sodeloval. Adejemija, ki ni izšolani arhitekt, ampak je k arhitekturi pristopil po diplomi na umetniški akademiji, ta čas bolj zaposlujejo projekti na Bližnjem vzhodu. Zadolžen je za tri projekte, ki se izvajajo v okviru projekta Izobraževalno mesto v Dohi: sedež katarske fundacije, osrednja knjižnica in center za strateške študije.

'Podtalna' kitajska kultura
Adejemi je med svojim delom na Kitajskem ugotovil, da lahko arhitekt na Kitajskem uspe le, če kitajski družbi zares seže pod kožo in spozna tudi manj očitne prvine njene kulture. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj posli biroja OMA na Kitajskem tako cvetijo. Ko so enkrat zares razumeli, kako stvari na Kitajskem tečejo in kaj Kitajcem, ki so se vsaj navidez povsem vklopili v globalno gospodarsko etiko, zares pomeni, lahko na Kitajskem veliko dosežeš. "Na Kitajskem stranka veliko natančneje določa kulturne prvine stavbe, ki jo hoče od tebe," nam pove Adejemi, ki povedano ilustrira na primeru stavbe šendženske borze.

'Prekleti' X-i prinašajo nesrečo!
Gre za precej nenavadni nebotičnik, katerega vrh so arhitekti 'odrezali', ga postavili počez in ga na glavno 'deblo' stavbe namestili nekaj metrov nad tlemi, tako da je pod tem prečnim delom nastal odprti javni prostor. Ta prečni del so v OMI sprva hoteli podpreti s poševnimi stebri, ki bi se križali cikcakasto. Investitorji pa so kar zavlačevali in zavlačevali. Šele, ko se je Adejemiju posvetilo, da je nekaj narobe s cikcakom oziroma da je Z na Kitajskem znak nesreče, je delo steklo naprej. Namesto cikcaka je predlagal stebre, ki se stikajo tako, da tvorijo niz V-jev in to Kitajcem predstavil kot stilizacijo borzne krivulje. To jih je pomirilo in projekt je tekel dalje.

Puščavska igralnica arhitekturnih zvezdnikov
Povsem drugačne so po Adejemijevih izkušnjah razmere na Bližnjem Vzhodu, kjer sama vsebina ni problematična, zaplete pa se lahko predvsem zaradi zapletenosti birokratskih postopkov. Bližnji vzhod je prav zato lahko postal prava 'igralnica' največjih arhitekturnih birojev in ta čas tam nastajajo kar najbolj nenavadni projekti. Eden od njih je katarska knjižnica, ki so jo Adejemi in njegovi sodelavci zasnovali kot kvadrat, ki mu privihamo dva vogala in eno stranico in potem čez to odprto telo kot streho poveznemo prav tako privihani kvadrat. V sredino osnovne zgradbe pa so namestili še knjižnico zgodovinske dediščine, ki so jo postavili nekoliko pod linijo pritličja in jo oblikovali tako, da je od zgoraj videti kot arheološko najdišče. Takšne zabavne domislice si arhitekti na Bližnjem vzhodu lahko privoščijo; na Kitajskem pa ne.

Obe okolji pa imata vseeno tudi več skupnih potez. "V obeh je zelo veliko ambicioznosti, ljudje so zelo motivirani in mislim, da ravno to ustvarja okolje, polno priložnosti za arhitekta, umetnika, pravzaprav za katero koli ustvarjalno osebo, ki dela v tem okolju. Zelo osvežujoče je delati v teh okoljih," nam pove Adejemi, ki svoje znanje deli tudi na Tehnični univerzi v Delftu, kot gostujoči kritik pa dela tudi na podiplomskem programu za oblikovanje na Harvardu.

Ljudje po vsem svetu iščejo enkratnost
Kljub vztrajanju drugačnih kulturnih vzorcev na Kitajskem in na Bližnjem vzhodu pa Kune Adejemi meni, da ljudje iz teh območij nimajo drugačnega odnosa do lepega in oblikovanega okolja: "Rekel bi, da percepcija oblikovanja ni drugačna. Vse zanima tisto, kar je unikatno in kar obenem izpolnjuje funkcionalne zahteve." Tudi delo arhitekta in oblikovalca je zato v temelju povsod enako. Adejemi svoje poslanstvo v sodobnem svetu vidi tako: "Družba je postala bolj kompleksna in kot arhitekt skušam ponazarjati to kompleksnost; poskušam v življenje vseh ljudi prinesti morda tudi neke nove izkušnje in jim tako pomagati do boljšega razumevanja okolja, v katerem živimo." Le kdor se zaveda oblikovnega bogastva okoli sebe, lahko v njem zares uživa in to bogastvo tudi izrabi kot eno od spodbud za svoje delovanje.

Polona Balantič