Iliminacija iz srednjeveškega rokopisa, ki ga danes poznamo kot Bamberška Apokalipsa. Rokopis sodi v t. i. otonsko obdobje in je nastal okoli leta 1000. Foto:
Iliminacija iz srednjeveškega rokopisa, ki ga danes poznamo kot Bamberška Apokalipsa. Rokopis sodi v t. i. otonsko obdobje in je nastal okoli leta 1000. Foto:
Bosch: Poslednja sodba
S takšno podobo je na pravo pot usmerjalo slikarstvo Hieronymusa Boscha (okoli 1450-1516).
Poslednja sodba na portalu cerkve v Conquesu. Kristus sedi na prestolu in je obdan z mandorlo. Na njegovi desni strani sta izbrani in urejeni svet, ki jih čaka, na njegovi levi strani pa sta zavrženi in kaos pekla.

Nazadnje smo bili številčnejšemu odštevanju do konca sveta priča, preden smo zakorakali v tretje tisočletje. A vstop v 21. stoletje ni prineslo ničesar novega. Podobna pričakovanja so bila med ljudmi pogosta pri vsakem prelomu tisočletja, včasih pa je bila zadostna že menjava stoletja. Da si tudi danes lahko predstavljamo, kakšne podobe konca sveta so se izrisovale v glavah naših prednikov, se moramo zahvaliti mojstrom, ki so te strahove prenesli v kiparsko ali slikarsko govorico. Pravzaprav so bili naročniki tisti, ki so umetnikom naročili, da izdelajo takšne podobe, te pa so se zgostile prav ob prelomnih trenutkih, kot sta na primer leto 1000 in 1500.
Tudi če niso imeli dovolj lastne domišljije, je v srednjem veku na strašljivo usodo, ki čaka ob koncu sveta tiste zavržene, vedno znova spomnila poslikava ob izhodu iz cerkve (za Poslednjo sodbo je bila običajno rezervirana zahodna stena), kjer se je na vrhu vzpenjal Kristus sodnik, na njegovi levi strani urejeni svet izbranih ter na desni kaos in ogenj, ki čaka zavržene.
Sledenje besedam Razodetja
Pri iskanju inspiracije so si kiparji, slikarji in iluminatorji pomagali tudi z besedami Janeza Evangelista, ki je v Razodetju zapisal besede: "Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora. Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življenja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih. Morje je vrnilo mrtve, ki so bili v njem. Tudi smrt in podzemlje sta vrnila mrtve, ki sta jih hranila. In vsak je bil sojen po svojih delih. Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero."

Odštevanje do leta 1500
Vizionarski svet Apokalipse je bil v srednjem veku priljubljen predvsem v španski iluminaciji, kjer so v Beatusovem komentarju k Apokalipsi kristjani našli tolažbo in pojasnilo za herezijo, ki je bila močno prisotna v zgodovini te dežele. Prav španska umetnost je vplivala na ustvarjanje v južni Franciji, kjer so izbrani in zavrženi razpredali na portalih nad vhodi v romanske cerkve. Tako so že besede ob samem vhodu v sakralni prostor srednjeveškega človeka spomnile na pomen stopanja po pravi poti.
Med renesanso in humanizmom, ko so Evropo preplavili grafični listi, ki so imeli pomembno vlogo tudi pri širjenju form iz ene dežele v drugo, je za pomemben apokaliptični grafični cikel poskrbel Albrecht Dürer. Govorimo seveda o času tik pred letom 1500, ko je pričakovanje konca sveta vnovič razburilo evropsko prebivalstvo in se tako znašlo tudi v umetnosti. Slavno grafično serijo je Dürer izdelal leta 1498 in kmalu je postala prava "uspešnica."

Motivika pravzaprav še dolgo oziroma še vedno ni izginila iz zahodne umetnosti. Nekaj najbolj znanih likovnih interpretacij Janezovih besed, ki nudijo nekaterim tolažbo, drugim opozorilo, spet tretjim pa le likovno in estetsko zadovoljstvo, smo nanizali v priloženi fotozgodbi.
Maja Kač













Iluminacija iz Beatusovega komentarja k Apokalipsi iz leta 1047.
Zlovešča bitja, ki čakajo zavržene. Detajl reliefa s portala cerkve Saint-Lazare v Autunu (1130-1135).
Diptih z Marijinim kronanjem in Poslednjo sodbo (1250-1270).
Mozaik s Kristusom Pantokratorjem in Poslednjo sodbo v baptisteriju cerkve San Giovanni v Firencah (okoli 1300).
Detajl poslednje sodbe z reliefa Lorenza Maitanija na katedrali v Orvietu (Po 1310).
Detajl Poslednje sodbe s Kristusom in nadangelom Mihaelom, ki tehta duše. Gre za delo Rogiera van der Weydna, ki je še danes v Hôtel-Dieu v Beaunu (1445-1455).
Fra Angelico: Detajl Poslednje sodbe. (1431)
Albrecht Dürer: Štirje jezdeci Apokalipse (1498).
Luca Signorelli: Poslednja sodba v katedrali v Orvietu (1499-1503).
Michelangelo: Poslednja sodba v Sikstinski kapeli (1534-1541). Foto: EPA
Detajl Kristusa in Marije z Michelangelove Poslednje sodbe.
Gustave Doré: Ilustracija k Razodetju (1866).