Ministrstvo za kulturo želi z razlago odpraviti nejasnost določbe o tem, kdaj je lastnik kulturnega spomenika upravičen do nadomestila.

Omenjeni 39. člen določa pravico do nadomestila, če se lastniku kulturnega spomenika poslabšajo možnosti za gospodarsko izkoriščanje kulturnega spomenika in tega v okviru varstvenega režima ni mogoče nadomestiti z drugo dejavnostjo. Ministrstvo za kulturo je kot pripravljavec zakona sprva predlagalo sprejetje avtentične razlage le za prvi odstavek člena, nato pa je na podlagi pripomb zakonodajno-pravne službe DZ razlago razširilo tudi na drugi odstavek.

Ministrstvo je upravičenost do nadomestila predvidelo za primere, ko mora lastnik kulturnega spomenika zaradi predpisanega varstvenega režima z odlokom o razglasitvi za kulturni spomenik določeno gospodarsko izkoriščanje opustiti ali omejiti, pa tega ni mogoče v danem okviru varstvenega režima kako drugače nadomestiti. Gre torej eksplicitno za izpad dohodkov iz gospodarske dejavnosti, ki je na kulturnem spomeniku že potekala.

Po besedah generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Damjane Pečnik v zadnjem času lastniki kulturnih spomenikov vlagajo zahtevke za nadomestilo ali odškodnino zaradi tega, ker se je nepremičnina razglasila za kulturni spomenik, in to ne glede na poslabšane možnosti za gospodarsko izkoriščanje nepremičnine ali pa zaradi omejene možnosti gradnje.

Kot poudarjajo na ministrstvu, zaradi takšne napačne razlage prihaja do nakupov zemljišč, razglašenih za kulturni spomenik, zaradi pridobitve nadomestila. To pripravljavec zakona šteje za zlorabo namena, zaradi katerega je bilo nadomestilo določeno v 39. členu zakona o varstvu kulturne dediščine. Po besedah državnega sekretarja Stojana Pelka je bila prav zato potrebna avtentična razlaga o tem, kdaj je lastnik kulturnega spomenika upravičen do nadomestila in kaj je gospodarsko izkoriščanje kulturnega spomenika.

Besedilo avtentične razlage sicer govori o tem, da so pogoji za upravičenost do nadomestila izpolnjeni v tistih primerih, "ko se je stvar že pred razglasitvijo za kulturni spomenik uporabljala za gospodarsko dejavnost in se gospodarsko izkoriščala tako, da je lastnik pred omejitvami iz varstvenega režima z izkoriščanjem stvari pridobival dohodek ali imel zagotovljen dohodek na podlagi predpisov, ki urejajo dejavnost ali rabo take stvari ali kadar varstveni režim določa drugačno gospodarsko dejavnost ali rabo od tiste pred razglasitvijo".

Na seji odbora je podporo predlogu za sprejetje avtentične razlage prvega in drugega odstavka 39. člena zakona o varstvu kulturne dediščine izrekel tudi član komisije državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport Anton Peršak.