Oglas
Z izrazom Zaklad Velfov se označuje zaklade braunschweiške katedrale, ki so bili leta 1671 predani vojvodi Johannu Friedrichu iz plemiške družine Velfov, katere aktualni vodja je Ernst August Hanovrski, mož monaške princese Caroline. V zbirki berlinskega muzeja umetne obrti je trenutno več kot 40 kosov tega zaklada, katerega predmeti so bili izdelani med 11. in 15. stoletjem, vendar pa so potomci štirih judovskih trgovcev z umetninami, katerim so nacisti zasegli dragocene predmete, vložili zahtevo za njihovo vrnitev. Med zahtevanimi predmeti je tudi dragoceni velfski križ iz 11. stoletja.
Zahvala za zaščito samostana
Zgodovina velfskega zaklada govori o več nenadnih in nenavadnih zamenjavah lastništva. Najbolj zanimivo je prav to, kako je zaklad sploh prišel v rodbino Velfov, v rodbino, ki je vrhunec svoje moči dosegla v 12. stoletju, ko je bila v kontekstu tedanjega Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti glavni tekmec Štaufovcev. Kot že povedano, so Velfi zaklad prejeli leta 1671, in sicer kot izkaz hvaležnosti, da so kot katoličani v protestantskem Braunschweigu ščitili samostan Sankt Blasien. Najdaljšo pot je zaklad opravil leta 1803, ko so ga v strahu, da ga bo zasedel Napoleon, prepeljali v London in ga shranili v tamkajšnjem Towerju. Ta rošada ni bila presenetljiva, saj so angleški vladarji v 18. in 19. stoletju prihajali iz hanoverjanske dinastije in so bili torej velfskega rodu.
V roke judovskih trgovcev je zaklad prešel med veliko finančno krizo na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta 20. stoletja. Vojvoda Ernst-August Braunschweig-Lüneburški je tedaj zašel v hude finančne težave. Rešiti se je želel s prodajo največje dragocenosti v lasti njegove družine. Za zaklad se je zanimalo več nemških muzejev in tudi zvezna država Hannover; vsi državni subjekti pa so bankrotirali in leta 1930 so bili edini, ki so mogli in so tudi bili pripravljeni plačati zahtevanih 24 milijonov mark, Judje. Med seboj povezani Zacharias Max Hackenbroch, Isaak Rosenbaum, Saemy Rosenberg iz družbe J. Rosenbaum in Julius Falk Goldschmidt (I. & S. Goldschmidt) so zaklad kupili z namenom preprodaje in kmalu je bilo v njihovi lasti le še 42 predmetov. Te je s prisilno prodajo in s posredovanjem samega Göringa odkupil rajh, in sicer za nekaj več kot 400.000 mark, čeprav je bila vrednot predmetov ocenjena na najmanj 7 milijonov. Pravno formalno prodaja sicer ni bila sporna, vendar je jasno, da je bila izsiljena, in na to se sklicujejo tudi dediči in dedinje nekdanjih lastnikov.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje