



V mislih imamo seveda Heroda Velikega (73 pr. n. št.-4 pr. n. št.), ki mu zgodovinski viri tega krvoločnega dejanja ne pripisujejo. Poboj nedolžnih otročičev, o katerem piše Matejev evangelij, naj bi tako bila le legenda, ki naj bi utemeljevala trnovo pot do uveljavitve krščanstva, katere pa s tuzemskimi ukrepi ni bilo mogoče preprečiti. Čeprav tega dejanja najverjetneje ni zagrešil, pa je Herod Veliki zelo zanimiv kralj Judeje, ki se je do tega položaja prebil s pomočjo rimskega triumvirata, v katerem so tedaj sedeli Oktavijan, Mark Avrelij in Mark Emilij Lepid. Pozneje se je Herod, ki ga Judje niso priznavali za legitimnega vladarja, prelevil v zvestega podpornika Oktavijana, za katerega je domneval, da ima velike možnosti, da postane 'glavni' v rimskem imperiju. Ko je Oktavijan pozneje postal cesar Avgust, je Herod njemu v čast zgradil mesto Samaria in ga kot posvetilo Avgustu poimenoval še Sebaste, kar je bil grški ekvivalent besedi Augusta.
Deset porok, petnajst otrok, več pobitih članov družineKot v časopisu Frankfurt Allgemeine Zeitung piše Dieter Bartetzko, je Herod ne le zaradi tega mesta vsaj toliko kot državnik slovel tudi kot graditelj. Državniško spretnost je dokazoval predvsem z bistroumnim posredovanjem med Judi in Rimljani; spoštoval je vse judovske običaje, obenem pa se tudi ni upiral zakonom, ki so jih postavili njemu nadrejeni Rimljani. Vseeno ga je selektivni zgodovinski spomin naredil za inkarnacijo vsega slabega: deset porok, petnajst otrok, od katerih jih je nekaj, skupaj z ženo, dal pobiti, in seveda legenda o poboju nedolžnih otročičev so naredili svoje. Množično je pobijal tudi vse, za katere je sumil, da so ovaduhi, in celo na smrtni postelji je dal zapreti sinove judovskih plemiških družin, da bi jih ob njegovi smrti pobili. Nič presenetljivega ni torej, da so arheologi ob preiskavi Herodovega groba leta 2007 odkrili dokaze, da je bil grob že kmalu po pokopu razdejan.
Judovski tempelj naj bo mogočen
Pa vendar je ta strašni Herod svojo državo tudi 'polepšal'. Kot graditelj se je v zgodovino vpisal predvsem zaradi drugega judovskega templja, ki so ga zgradili v času njegove vladavine. V 18. letu vladanja je Herod tako sklenil, da se v skladu z vsemi verskimi zakoni prenovi drugi judovski tempelj. Tega so namesto leta 586 pr. n. št. porušenega Salomonovega templja zgradili leta 516 pr. n. št., Herod pa se je odločil, da ga preuredi v razkošen in občudovanja vreden verski objekt. Tempelj so leta 70 porušili Rimljani, ohranil se je le zid objokovanja. To je eden izmed štirih zidov, s katerimi je dal Herod obzidati Tempeljsko goro, na kateri so zgradili tudi ploščad, na kateri je stal tempelj.
Od palače utrdbe do pristaniškega mesta
Herod je bil tudi gradbeni inovator. V svojih projektih je uvedel več arhitekturnih novosti in novih konstrukcijskih tehnik. Tako mu med drugim pripisujejo izum stavbe, ki v sebi združuje palačo in trdnjavo. Herodova tehnika gradnje utrdb je zaznamovala vojaško arhitekturo naslednjih generacij, kot dobra primera zanjo pa običajno navajajo utrdbo Antonia v Jeruzalemu in Herodium v Judovski puščavi okoli 3 kilometre južno od Betlehema. Med večjimi gradbenimi projekti izstopajo še palača utrdba v Masadi, tri zimske palače v Jerihu, dva templja kot poklon Avgustu, kompleks javnih ustanov v Jeruzalemu, kraljevi kompleks v Nižjem Herodiumu ... Posebej mogočen projekt je bila ustanovitev in gradnja pristaniškega mesta Caesarea Maritima, ki je stalo med današnjima mestoma Tel Aviv in Haifa in je veljalo za pravi čudež gradbene umetnosti.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje