Oglas
Posebnih časti sta bila deležna tudi pevec skupine Led Zeppelin Robert Plant in saksofonist Courtney Pine; prejela sta naziv Commander of the Order of the British Empire (Komtur viteškega reda Britanskega imperija). Številne bralce in tudi vse druge, ki cenijo delo Terryja Pratchetta, je priznanje, ki mu ga je naklonila kraljica, še posebej razveselilo. Za Pratchettom je namreč težko leto, saj so mu letos odkrili Alzheimerjevo bolezen.
Norma - dve knjigi na letoLeta 1948 rojeni Terry Pratchett je bil v devetdesetih najbolj prodajani britanski pisatelj. V znanstvenofantastični in fantastični žanr je vstopil že na začetku pisateljske kariere (Pratchett si je pred odločitvijo za pot profesionalnega pisatelja preživljal z novinarstvom). To je bilo leta 1971, ko je izšla njegova prva knjiga z naslovom The Carpet People (Ljudje s preproge), ki je že podala koncepte, ki so Pratchetta zaposlovali tudi pri pisanju serije Discworld Novels. Gre torej za številne parodije vsakdanjega življenja, prenesene v nekakšen fantazijski svet. The Colour of Magic, prvi roman o ploščatem svetu, je Pratchett izdal leta 1983 (od leta 2004 ga lahko pod naslovom Barva magije prebiramo tudi v slovenskem jeziku) in kmalu je sledil velik komercialni uspeh. Povpraševanje po Pratchettu se je eksponentno povečevalo in zato ni presenetljivo, da je Pratchett vrsto let zapored izdajal kar dva nova romana na leto.
Orjaška želva, štirje sloni in plošča
Orjaška želva, na njenem neravnem hrbtu ravnotežje lovijo štirje veliki sloni, ki jim na hrbtih labilno počiva plošča, po kateri vandrajo bolj ali manj nenavadna bitja - to je osnovni recept, po katerem je Pratchett spisal več kot 33 romanov o Ploščatem svetu. Podobno kot okoli romanov o Harryju Potterju ali okoli trilogije Gospodar prstanov se je tudi okoli romanov Terryja Pratchetta spletla prava svetovna komuna oboževalcev. Pratchettovo pisanje od zgoraj omenjenih 'konkurenčnih svežnjev' fantastike loči predvsem priključitev zgodbe na resnične dogodke. Knjige so polne kulturnih referenc in tako v nekaterih knjigah najdemo junake, ki so parafraza na primer Leonarda da Vincija ali Džingisa Kana.
Terry Pratchett je tudi sam velik ljubitelj fantazijske literature in sam pravi, da najbolje piše takrat, ko tudi sam največ bere. Tedaj se v njem fantazija tako zelo nakopiči, da se mora izliti na papir, sicer bi njegova glava preprosto eksplodirala. Kot bralca in kot ustvarjalca pa Pratchetta jezi, da fantazija v literarni stroki ostaja podcenjena, nekako izrinjena na rob tistega, čemur se še sme reči umetniškost v literaturi. Tega Pratchett ne razume, saj je ravno fantazija najstarejša forma fikcije in tako tudi podstat vse literarne ustvarjalnosti. Morda bo Pratchettov glas zdaj, ko je prejel to prestižno odlikovanje Združenega kraljestva, vendar nekoliko bolj zalegel.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje