France Veber je bil do študijskega leta 1945/46 nosilec večjega dela študijskega programa na filozofskem oddelku, ki ni bil - po besedah dekana filozofske fakultete Valentina Bucika - pomemben le za filozofijo, temveč tudi za druge discipline, kakršna je psihologija. Kip, ki je delo akademskega kiparja Draga Tršarja in dela družbo kipoma Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca, so odkrili v četrtem nadstropju FF-ja.

Reaktualizacija Vebrove zapuščine
Življenje Vebra je podrobneje predstavil Wolfgang Gombocz, profesor filozofije na Univerzi v Gradcu. Veber je po študiju filozofije v Gradcu pri profesorju Alexiusu von Meinongu postal prvi profesor filozofije na ljubljanski univerzi. Bil je tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1945 se je iz političnih razlogov predčasno upokojil in začasno izstopil iz akademije, od takrat pa se do smrti leta 1975 tako rekoč ni več pojavljal v družbenem življenju in tudi napisal ni več veliko. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je posmrtno rehabilitirala leta 1996. Raziskovalka filozofove zapuščine Tanja Pihlar pa je povedala, da je "slovenska filozofija zaživela" z Vebrom ter da je spodbujal kritično in samostojno mišljenje. Meni, da se je zanimanje za Vebra in njegovo filozofijo znova odkrilo v 80. letih 20. stoletja.

Profesor filozofije na filozofski fakulteti Valentin Kalan je predstavil zgodovino študija filozofije v Ljubljani. Ta se po njegovih besedah ni začel šele v dvajsetih letih preteklega stoletja, ampak že dobrih dvesto let prej na jezuitskem kolegiju, a se je po burni zgodovini močno preoblikoval in ukinil. Tudi on je mnenja, da Vebrova zapuščina terja skrb in nove izdaje ter kritični premislek. Izpostavil je njegov pomen za področje fenomenologije jezika in filozofiranja v slovenskem jeziku.