Takrat še časovno skromen program, s katerim so se oglašali iz kleti omenjenega bloka ljubljanskega študentskega naselja, je bil neposreden produkt študentskih demonstracij konca 60. let. V štirih desetletjih se je njegov program razširil na 17 ur, radio pa se je uveljavil kot medij, ki v Slovenijo ni prinašal le sicer težko slišanih glasbenih izdelkov in zvrsti, ampak je tudi močno zaznamoval politično in kulturno dogajanje v Sloveniji.

Ob svoji 40-letnici so radijci pripravili bogat in pester program, ki ga sestavljajo okrogle mize, razstave, filmske projekcije, koncerti in še kaj, vrhunec pa bo dogajanje doživelo z veliko manifestacijo in s koncertom 9. maja, torej natanko na dan, ko je RŠ prvič oddajal.

Kjer je bilo mogoče slišati udarno glasbo
Že v 70. letih, ko je program Radia Študent dosegal le Ljubljano, si je nabral zveste poslušalce predvsem zaradi glasbe, ki jo je predvajal. Bil je prva radijska postaja v regiji, ki je dobre in predvsem drugačne glasbe željnim mladim poslušalcem prinesel džez, soul in progresivni rock. V tistem času je v Ljubljano prišel sociolog Jože Vogrinc, ki je bil pozneje nekaj časa tudi urednik radia. Spominja se, da je še pred prihodom v prestolnico vedel, da RŠ ponuja glasbo, ki ga zanima, zato je njegove frekvence na svojem radijskem sprejemniku zavrtel takoj ob prihodu. "Glasba je bila bistven dejavnik, vse kar je bilo udarnega, me je zanimalo," se spominja.

Vogrinc, danes med drugim predavatelj sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ustanovni član Inštituta za civilizacijo in kulturo, je kot poslušalec radio zelo dobro poznal, kot sodelavec pa se mu je pridružil kot absolvent v poznih 70. letih. Kot ključno pri delovanju RŠ-ja je bilo v tistem času po njegovem to, da je bil RŠ v družbi dojet kot radijska postaja, ki ima program za študente in ki ima glasbo, drugačno razlikuje od drugih. Kljub temu da so nekateri sodelavci imeli angažirane politične prispevke, pa predvsem oblast takratnega RŠ ni videla kot ogrožajočega faktorja za kogar koli, se še spominja.

Vogirnc se mu je skupaj s še nekaterimi kolegi, ki so se znašli na fakulteti kot »novolevičarji« pridružil potem, ko so jih vrgli iz Tribune in ko so ustanovitelji nove Tribune po njihovem mnenju politiko razumeli preozko. V RŠ-ju so videli predvsem okolje, kjer bi se dalo delati. Z ustanovitvijo samostojne organizacije ZK, ki ni sodila pod univerzo, se jim je uspelo izogniti kontroli in zagotoviti, da ni prišlo do prej stalnih menjav kadra. "Zavarovali smo institucijo in omogočili, da smo lahko razširili program. Takrat smo pripeljali teorijo na RŠ - Žižka, Močnika, Rotarja. Začeli smo z okroglimi mizami, s kontaktnimi programi. Glasben program je bil odtlej naprej povezan s tem, kar smo videli kot polje politike," še pojasnjuje Vogrinc. Kot dosežek lastne generacije pa vidi predvsem v tem, da je RŠ postal samostojna ustanova, ki je imela širok družbeni vpliv zlasti na mlade in da so se ljudje v svobodi naučili delati.

Eksplozija punka in družbenopolitične spremembe
Previs v novo desetletje je med drugim prinesel eksplozijo punka, hkrati pa vse bolj opazno ekonomsko in politično krizo, ki je pozornost RŠ-ja v zgodnjih 80. letih preusmerila predvsem k socialni in politični problematiki. Predvsem v tistem času se je RŠ uveljavil tudi kot izvrstna priložnost za kaljenje mladih novinarjev. Med letoma 1981 in 1985 je bil sodelavec radia in urednik družbene redakcije tudi politični komentator in profesor Bernard Nežmah, ki vidi funkcijo radia v tistem času predvsem v njegovi majhnosti. "Imel je tako majhen domet, da je bilo marginalno glasilo, da kot tako ni doživljalo kakšnega posebnega nadzora". Njegov pomen je bil po Nežmahovih besedah v tem, da je ravno zaradi fluidnosti ponujal žanre, pristop, misli, ki so bile neetablirane na treh ravneh; uredniško novinarskem delu, ki je pokazalo, da je bilo delo medijev lahko tudi drugačno, potem je tu glasbena redakcija, ki je bila povsem avtonomna od uredniškega dela, razred zase pa so bili tudi 'špikerji'. "Že konec 70. so prinesli to, na kakršen način še danes nastopajo nekateri voditelji. Niso samo brali, ampak s svojim načinom razmišljanja, govorjenja ustvarjali povsem novo poetiko radijskega voditelja kot avtonomne profesije."

Prečrtan kljukasti križ vznemiri občane in aretacija Vidmarja
V zgodnji 80. letih, ko je bil RŠ glavni medij punk scene, je imel pomembno vlogo tudi takratni sodelavec radia Igor Vidmar. Komite ZK ga je zaradi ironične glasbene provokacije, ko je predvajal nemško nacistično himno na dan varnosti, prijavil pravosodnim organom. "… in nato sem zaporno kazen šel z mestnim avtobusom št.14 "prostovoljno" odslužit v zapore na Povšetovo," se spominja Vidmar. Leto pred tem je bil priveden, ker je kot član punkovskega "zbora" ob monodrami Radeta Šerbedžije na odru SNG Maribor nosil značko skupine Dead Kennedys "Naci punks fuck off" s prečrtanim kljukastim križem. "Sodnikom sem potem razložil, da gre za PROTI-nacistično značko, vendar jih je zanimalo le to, da sem "vznemiril občane"."

Ključni akter v političnem dogajanju
Pomembno vlogo je imel radio tudi pri prelomnih političnih dogodkih. To se ni pokazalo le v predvsem v hitrem in drugačnem poročanju o aferi JBTZ, ampak kot je poudaril Vogrinc, tudi v sodelovanju pri ustanovitvi Odbora za varstvo človekovih pravic (takrat Odbor za varstvo pravic Janeza Janše). Odbor, ki so ga ustanovili 31. maja 1988 po aretaciji Janeza Janše in pomeni po Vogrinčevem mnenju sam začetek demokracije pri nas, si je zamislilo nekaj medijev in drugih organizacij, med drugim Radio študent, Mladina, Problemi, Škuc in študentska založba. Kot dodaja Vogrinec, se že po tem vidi, da je bil RŠ eden od ključnih akterjev.

Radio Študent danes
V nekakšno iskanje nove identitete je Radio Študent prisilil porast lokalnih in komercialnih radijskih postaj sredi 90. let. Jože Vogrinc ob pogledu na vseh teh 40 let RŠ vidi kot radio, ki je imel vedno dovolj kritične energije, da je, ko je prišlo do nekih družbenih kriz, zelo dejavno posegel vanjo. Kasneje je komercializacija medijev postavila RŠ na stranski tir, delna profesionalizacija RŠ-ja pa je zmanjšala vpliv, ki ga ima vsakokratna generacija študentov na delo na inštiticiji, še opaža. "Tudi to sta po mojem glavni razlog, zakaj danes ne igra mogoče tako očitne vloge. Čeprav bi imel lahko v času recesije in krize spet vse možnosti za to."

"Sodobni položaj RŠ-ja je še vedno isti, kot je bil v 80. To pomeni, da je medij, ki se izmika neposrednemu zakonu trga, ki ni odvisen od slišanosti ali prodajanosti," nam je pojasnil Nežmah, ki še dodaja, da po drugi strani še vedno medij, ki finančno ni dobro plačan, v sebi omogoča prehod. "Še vedno deluje kot en laboratorij, v katerem prakticiraš vtis novinarstva, nove koncepte. Kot tak ni nujno, da je vedno uspešen, ampak je pomemben v tem smislu, ker omogoča uvideti, da je pojavnih oblik novinarstva cela serija."

V 70. so se tam kalila trenutni in nekdanji glasbeni urednik na Radiu Slovenija Dragan Bulič in Tomo Pirc, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Štefan Mišo Alkalaj, predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn, etnolog Damjan Ovsec, pesnik in nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, pokojni novinar in urednik Mile Vreg, pisatelj Emil Filipčič, vodja napovedovalcev na Radiu Slovenija Ivan Lotrič, potem je tu še novinar Ervin Hladnik - Milharčič, pokojni direktor Kinoteke Silvan Furlan, novinarka in voditeljica Alenka Zor Simoniti, konec 70. let pa tudi igralec in tv-voditelj Jonas Žnidaršič.

V 80. letih so v studiu RŠ-ja sedeli še danes Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič, filozof Igor Pribac, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič, radijski voditelj Jure Longyka, pisatelj Matjaž Pikalo, soustanovitelj agencije Pristop Franci Zavrl, prevajalec Niki Neubauer in voditeljica Eva Longyka, v zgodnjih 90. pa vodja galerije Photon Dejan Sluga. Celoten seznam sodelavcev najdete tukaj.

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si