Glede na to, da je to pregledna razstava društva, selekcija nekako ni umestna; tudi zato ne, ker se ljudje sami odločajo, kaj naj razstavijo in lahko tudi vidimo, da si sami postavijo takšne kriteriuje, da zunanja selekcija ni potrebna. Razstava je pokazala, da je slovenska arhitektura ambiciozna in da ima svoje kvalitete.
Na pogovoru ob koncu razstave Arhitektura/Inventura, ki je predstavila več kot 100 projektov zadnjih dveh let, so o razstavi, njenem smislu, pa tudi o stanju v slovenski arhitekturi govorili Matevž Čelik (Trajekt), Miha Dešman (ab), Andrej Drapal (Pristop), Tadej Glažar (Oris), Maja Ivanič (Hiše) in Andrej Hrausky (DAL). Preden se posvetimo besedam, izrečenim na okrogli mizi, ki je potekala pod vodstvom Maje Vardjan, naj najprej pojasnimo, da gre pri razstavi Arhitektura/Inventura za razstavo, na kateri člani Društva arhitektov Ljubljana predstavijo svoje projekte po lastni izbiri. In ravno ta koncept, ki arhitektom demokratično ponuja svobodno možnost komuniciranja z javnostjo oziroma samopromocije, se je na pogovoru znašel v kritičnem precepu.
Razstava, odprta za vse, ali selekcija najboljših?
Če je Andrej Hrausky, predsednik (DAL-a) poudaril, da ravno ta svobodna zasnova razstave omogoča njegovim stanovskim kolegom, da svoje delo primerjajo in tako tudi odkrivajo svoje napake in napake drugih ter tako morda koncipirajo boljšo arhitekturo, pa je urednik slovensko-hrvaške revije Oris Tadej Glažar izrazil mnenje, da bi razstava zahtevala selektorski princip. Že to, da razstavo gosti Cankarjev dom, v slovenskem kulturnem prostoru torej eminentna kulturna ustanova, namreč številnim naključnim obiskovalcem razstave – tem je razstava, katere ciljna publika je kar najširša javnost, tudi prvenstveno namenjena – napačno sugerira, da gre za prikaz kakovostne arhitekturne produkcije, in tako v zadevah arhitekture in urbanizma pri nas že tako ali tako neuko občinstvo še dodatno zavaja ter ga ne izobražuje. Na podlagi svojih izkušenj s Hrvaške, kjer po njegovem mnenju v zadnjih letih še prizadevneje promovirajo delo domačih arhitektov, bi veljalo uvesti veliko letno razstavo, na kateri bi se zares pokazalo tisto, kar v arhitekturi nekaj velja.
Ob omembi hrvaške prakse se je opomnilo tudi na pomanjkljivo arhiviranje slovenske arhitekture. Ne le da arhitektura kot tema – kadar ravno ni povezana s političnimi ali gospodarskimi zdrahami – ostaja prezirana s strani večine medijev in se tako tudi spomin nanjo ne ohranja v časopisnih zapisih, tudi institucionalno arhiviranje pri nas ni urejeno. Tudi tu se velja ozreti na južno stran Kolpe, kjer arhitektom njihovo stanovsko društvo omogoča predstavljanje vseh realizacij, ta praksa pa pomeni tudi spontano porajanje arhivskega gradiva.
Ob Glažarjevi pripombi, da veliko v Cankarjevem domu razstavljenih projektov ne ustreza terminu kakovostna arhitektura – ob tem velja navesti besede, ki nam jih je zaupal Hrausky, da se slovenski arhitekti še vedno pretirano osredotočajo na pojavnost, manj pa na to, kar definira arhitekturo kot celoto in njeno vpetost v okolje -, je Miha Dešman dejal, da je med arhitekti samokritika zagotovo prisotna, saj vsaj okoli 90 odstotkov razstavljenih projektov vendar izraža določeno kakovost. Da ta sodobni slovenski arhitekturi ne umanjka povsem, meni tudi Hrausky. Svojo tezo je podčrtal z dejstvom, da sta o slovenski arhitekturi v zadnjem letu dni poročali dve japonski arhitekturni reviji.
Parabola o Loosu in lesenem kolesu
Kadar beseda nanese na (ne)kakovost zdajšnje arhitekture, se skoraj po pravilu spregovori o odnosu med nekoč in danes. Medtem ko je bilo iz občinstva slišati tudi pripombo, da danes v slovenski arhitekturi preprosto ni velikih oseb kova Edvard Ravnikar, je jalovost pogovora o arhitekturi nekoč oziroma o presojanju sodobne arhitekture glede na nekdanjo normo z zabavnim dovtipom izpostavil Hrausky. O nesmislu hrepenenja po starem nam namreč veliko pove zgodba, ki jo je že pred okoli 100 leti povedal Adolf Loos, tisti avstrijski modernist, ki je izrekel znamenite besede, da je ornament zločin. Ljudi, nastrojene zoper sodobno formo v arhitekturi, je vprašal, ali naj potem tudi tisti tirolski hlapec zavrže svoje sheffieldsko kolo in naj se raje pelje naokoli z lesenim kolesom, ki se bolje prilagaja alpski pokrajini.
Približno tako absurdna kot ta zgodba se zunanjemu opazovalcu zazdi tudi očitna notranja neuglašenost slovenske arhitekturne srenje. Tudi med arhitekti, ki so si edini, da morajo strniti moči v boju za večje zavedanje javnosti o pomenu arhitekture za vse ljudi in za njihovo kulturo, vladajo razprtije, ki so osnovane ne na strokovnih nesoglasjih, ampak na najbolj bazičnih hibah človeškega značaja. Namesto da bi se vsa področna arhitekturna društva povezala in vsako leto ali dve na ogled postavila strokovni izbor najboljše arhitekture in tako v svojo dejavnost vnesla tudi izobraževalni moment, ki z ozirom na znanost o estetiki v našem šolskem sistemu umanjka, raje očitajo ljubljanskemu društvu, da si je skoraj uzurpiralo prestižni razstavni prostor v Cankarjevem domu.
Polona Balantič
Spodaj si lahko ogledate nekaj razstavljenih projektov.
Glede na to, da je to pregledna razstava društva, selekcija nekako ni umestna; tudi zato ne, ker se ljudje sami odločajo, kaj naj razstavijo in lahko tudi vidimo, da si sami postavijo takšne kriteriuje, da zunanja selekcija ni potrebna. Razstava je pokazala, da je slovenska arhitektura ambiciozna in da ima svoje kvalitete.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje