Claxton je v več kot pol stoletja trajajoči karieri fotografiral celo plejado zvezdnikov (med prijatelje sta ga štela Frank Sinatra in Steve McQueen), predvsem pa bo v spominu ostal zato, ker je v 50. letih ovekovečil velika imena džeza: kar nekaj antologijskih portretov Charlieja Parkerja, Dizzyja Gillespieja, Mela Tormeja, Duka Ellingtona, Theloniousa Monka in Stana Getza je posnel prav on. Fotografijo je nekoč opisal kot "džez za oko", v objektiv pa je skušal ujeti napetost med umetnikom, njegovim instrumentom in glasbo. Džez in fotografija sta si podobna, je trdil, saj ju povezujeta spontanost in improvizacija.
Razširil klišejsko predstavo saksofonista
V Kaliforniji rojeni Claxton se je s fotografijo začel ukvarjati že v mladih letih, a je sprva v tem videl le razvedrilo. Med študijem psihologije je zahajal v džezklube in fotografiral nastopajoče. Ko ga je založba Pacific Jazz zaposlila kot svojega uradnega fotografa, se je začela kariera, ki je spremenila definicijo "portreta džezista". Sam je to v nekem intervjuju razložil takole: "Pred menoj je večina fotografij džezovskih glasbenikov prikazovala prepotene može v temnih, zakajenih prostorih. Tako si je večina ljudi džez predstavljala. Sam sem skušal izpostaviti, da večina glasbenikov živi precej drugače, zato sem jih slikal na plaži, v gorah ali pa v njihovih kabrioletih."

Bil je tudi eden izmed ustanoviteljev organizacije, ki podeljuje nagrade grammy, in se v šestdesetih letih prebil še v svet modne fotografije. Tako je spoznal tudi svojo ženo (poročena sta bila kar 49 let), manekenko Peggy Moffitt, ki je bila takrat muza oblikovalca Rudija Genreicha. Z njo je posnel serijo danes ikoničnih fotografij za topleskopalke, ki danes pomenijo prelomnico v portretiranju ženske golote v modni fotografiji.
A. J.