Utzon, ki je šele leta 2003 prejel Pritzkerjevo nagrado za življenjsko delo, velja za najslavnejšega danskega arhitekta vseh časov. V resnici pa je dosti bolj kot njegovo ime, znano njegovo največje delo, operna hiša v Sydneyju, na natečaju za katero je zmagal leta 1957. Čeprav nekateri ljubitelji arhitekture Sydney obiščejo prav zaradi tega objekta, pa Utzon z opero nikoli ni bil povsem zadovoljen. Zaradi varčevalnih ukrepov je namreč avstralska vlada leta 1966 osiromašila Utzonov velikopotezni načrt in zavrnila realizacijo nekaterih najbolj zahtevnih elementov. Razočarani Utzon je tedaj sklenil, da zaradi zlorabe zaupanja nikoli več ne bo stopil na avstralska tla. Odločitve ni spremenil niti po tem, ko so Avstralci leta 1995 vendarle sklenili uresničiti izvirno zasnovo.
Letos, ko je bila po koncu zahtevnih gradbenih del na sporedu druga inavguracija sydneyjske operne hiše, je Utzon, ki je zadnja leta preživel na Palmi de Mallorci, dejal: "Opere ne bom videl niti zdaj, zaradi česar sem prav žalosten. Vsak dan, ko se zbudim, pomislim na operno hišo. Tako zelo me veseli, da stavba tako veliko pomeni prebivalcem Sydneyja in tudi drugim Avstralcem. To me zares zelo veseli." Obiska 'popravljene opere' ni odpovedal zaradi trmastega vztrajanja pri sklepu iz leta 1966, ampak zaradi šibkega srca, ki ga je mučilo zadnjih nekaj let.
Vojna določi arhitektovo pot na sever
Arhitekturna kariera Jørna Utzona se seveda ne začenja z operno hišo v Sydneyju. 9. aprila 1918 mornariškemu inženirju rojeni Jørn Utzon se je za študij arhitekture odločil leta 1937, pred tem pa je dolgo verjel, da bo sledil očetu in postal načrtovalec ladij. Smer, v kateri se je po končanem študiju na kopenhagenski akademiji lepih umetnosti razvijal njegov arhitekturni slog, je v veliki meri odločilo naključje. Kot še številni drugi arhitekti je Jørn Utzon v tem vojnem času pobegnil na nevtralno Švedsko. Tam je delal v biroju Hakona Ahlberga, predstavnika nordijskega klasicizma, v čigar delu pa se je jasno kazala tudi naklonjenost do švedske vernakularne oziroma domačijske arhitekture. Pomembnejši kot postanek na Švedskem pa je bil za Utzona odhod na Finsko, kjer je sodeloval z mojstrom finskega modernizma Alvarjem Aaltom. Njegov vstop med mojstre oblikovanja v betonu je bil tedaj zapečaten, čeprav je treba dodati, da je tudi že med študijem občudoval delo ameriškega modernista Franka Lloyda Wrighta.
Razsvetljenje na jukatanskih piramidah
Na svoje je Utzon odšel leta 1950, ko je v Köbenhavnu odprl svoj biro. Še vedno pa je bila zanj to faza oblikovanja. Poleg omenjenih vzorov se je v naslednjih letih napajal pri eksotičnih kulturah, katere je spoznaval na potovanjih v Mehiki, Maroku, Indiji, na Kitajskem in Japonskem, odpravil pa se je tudi v ZDA. S temi potovanji je povezano tudi oblikovanje sydneyjske opere. Navdih zanjo je namreč Utzon črpal tudi iz starodavnih piramid na mehiškem polotoku Jukatanu. Razložil je, da tako kot se obiskovalec piramid čuti vzvišenega med vzponom po stoterih stopnicah teh piramid, tako naj bi se tudi obiskovalec opere počutil, kot da je prišel na vrh sveta.
O teh piramidah je Utzon zapisal: "Kot arhitektonski element je ta ploščad fascinantna. Na potovanju v Mehiko leta 1949 sem se zaljubil vanjo. Tam sem odkril veliko raznolikost teh ploščadi tako glede na velikost kot glede na njihovo samo idejo in tam moje ploščadi stojijo same, obkrožene le z nedotaknjeno naravo. Vse ploščadi v Mehiki so v naravo vključene z velikim občutkom in so vedno rezultat briljantne ideje. Iz njih seva velika moč. /.../ Z gradnjo ploščadi na višini strehe pragozda so ti ljudje nenadoma osvojili novo dimenzijo, ki je bila vredna, da postane prostor čaščenja njihovih bogov."
'Predčasna' pot na Bližnji vzhod
Ime Jørna Utzona danes morda ni tako znano, kot so imena drugih velikih arhitektov 20. stoletja Le Corbusiera, Walterja Gropiusa, Miesa van der Rohea, Franka Lloyda Wrighta in nekaterih drugih, vendar pa Utzon ni bil nič manjši vizionar. Vedno je bil pred svojim časom. Mnogo let pred tem, ko je Bližnji vzhod postal igralnica zvezdniških arhitektov, je Utzon tam postavil nekaj svojih najboljših del. V sedemdesetih in osemdesetih je tako po Utzonovih načrtih v Kuvajtu zrasel celoten parlamentarni kompleks. Sicer pa je Utzon slovel tudi kot arhitekt s posluhom za bivanjske potrebe človeka in za njegovo ljubezen do tradicije. V skladu z dansko gradbeno tradicijo, ki je poznala kmečke hiše z dvoriščem, z vseh strani zaščitenim z zidovi, je Utzon projektiral več stanovanjskih sosesk. Projekta Kingo in Fredensborg (značilnost slednjega so vrstne hiše, razvrščene okoli osrednjega trga) danes štejeta med najznamenitejše ne le danske, pač pa evropske projekte stanovanjskih sosesk v drugi polovici 20. stoletja.
Prav te soseske skupaj z operno hišo in kuvajtskimi državniškimi objekti veljajo za projekte, ki so Utzonu prinesli Pritzkerjevo nagrado. Ob tem je - in to naj bo tudi povzetek tega sestavka - članica Pritzkerjeve žirije in arhitekturna kritičarka Ada Louise Huxtable zapisala: "V njegovi štiridesetletni praksi vsako naročilo izraža kontinuirani razvoj subtilnih in pogumnih idej, kar sledi načelom pionirjev 'nove' arhitekture, ki pa se daljnovidno stekajo v neko idejo, kar je danes tudi vidno. V idejo, ki je do sedanjosti premikala meje arhitekture. Ta pristop je obrodil širok razpon del os skulpturalne abstrakcije, prikazane v sydneyjski operni hiši, ki je predhodila sodobni avantgardni ekspresiji in ki velja za enega najbolj prepoznavnih spomenikov 20. stoletja, do čedne, humane stanovanjske arhitekture in cerkve, ki ostajata mojstrovini tudi danes."
Polona Balantič