V spomin ustanovitelju in dolgoletnemu selektorju bienala Zoranu Kržišniku so pred MGLC-jem odkrili skulpturo. Moderna galerija, Jakopičevo sprehajališče in MGLC simbolično zaznamujejo Kržišnikovo strokovno in življenjsko pot, je v nagovoru povedal slavnostni govornik, umetnostni zgodovinar Jure Mikuž. Kržišnik je po drugi svetovni vojni, ko je prevladovala narekovana estetika socialističnega realizma, vzpostavil in vodil Moderno galerijo. Postopoma mu je uspelo s pogumno in spretno razstavno politiko drzno ter hitro podpreti jasno zasnovano razvojno črto v povojni slovenski umetnosti.

Pogled nazaj in razmislek za naprej
Predstavljena je bila tudi knjiga Mnemozina o grafičnem bienalu, za katero je načelnik oddelka za kulturo na ljubljanski mestni občini Uroš Grilc povedal, da je avtorjem uspelo povzeti zgodovino bienala, ki je precej polemična. Poudaril je, da je pomembno, da se delo posameznih javnih institucij na področju likovne umetnosti dokumentira. Grilc je še dodal, da pogled v zgodovino ponuja tudi razmislek za naprej, predvsem v času, ko potekajo priprave na novo izdajo bienala.

Urednica knjige Vesna Teržan je povedala, da v Mnemozini odgovore na vprašanja o poti in pomenu bienala v slovenskem in jugoslovanskem prostoru podajajo umetniki, kustosi, člani žirije ter tisti, ki so bienale dokumentirali. Knjiga prinaša intervjuje z Bogdanom Borčićem, Ivanom Picljem, Dževadom Hozom in Lojzetom Logarjem. Spomine na bienale in mnenja o njem so v esejih prispevali Maria Bonomi iz Sao Paula, Riva Castelman iz New Yorka, Zoran Todorović iz Beograda ter Vladimir Makuc, Andrej Jemec in Živa Škodlar Vujić iz Ljubljane. Vključena sta tudi ponatisa dveh teoretskih besedil, in sicer Walterja Koschatzkega iz leta 1993 in Ješe Denegrija iz leta 1991.

Začetek ljubljanskega grafičnega bienala sega v leto 1955, ko so v Moderni galeriji odprli prvo Mednarodno grafično razstavo. Leta 1973 se je prireditev preimenovala v Mednarodni grafični bienale.