V nekaj letih naj bi jih zamenjala drevesa in številne energetsko varčne in tako do okolja prijaznejše stavbe, napolnjene s socialnimi programi, za katere danes ni primernih prostorov (mladinski, prostočasni centri, stanovanja za starejše in za ljudi s posebnimi potrebami), in s prepotrebnimi stanovanji za mlade družine. Sliši se kot uvodno poglavje utopičnega romana, trenutna ljubljanska mestna oblast pa vseeno upa, da se bodo premise programa z naslovom Ljubljana 2025, Predlog prostorske vizije dolgoročnega razvoja mesta uresničile.

Kaj je sodobni urbanizem?
Ob prebiranju traktata o razvojnih premisah Ljubljane si ne morem kaj, da me ne bi prevzel silovit dvom glede uresničljivosti načrta kakor tudi glede namena elaboratorjev vizije, vztrajati pri njenih določilih. Bistvo sodobnega urbanizma, kakor je večkrat poudaril tudi ljubljanski podžupan Janez Koželj, namreč ni v dolgoročnih urbanističnih planih velikega merila, saj ti v razmerah dinamičnega sodobnega mesta razvoj kvečjemu hromijo. Bistvo sodobnega urbanizma je sprotno usmerjanje razvoja v skladu z interesi, ki izvirajo iz civilne družbe in iz vplivnega in akcijsko sposobnega zasebnega kapitala, obenem pa tudi z interesi, ki jih kot razvojno pomembne identificira država (ali mesto).

Alternativci po navadi 'zavijejo' malo po svoje
Napovedi nadaljevanja urejanja nabrežij Ljubljanice, parkovnih in drugih zelenih površin, športnih igrišč, usmerjanja strnjene pozidave z mešanim programom ob mestnih vpadnicah znotraj avtocestnega obroča ter nekatere druge programske točke se mi nikakor ne zdijo sporne ali neizvedljive, nekoliko bolj dvomljivi se mi zdijo obeti uspešnosti teh točk, ki se bo izkazala prek njihove uporabe. Kot zelo visokoleteča se mi kaže napoved, da se bo v starem mestnem jedru razvila prava „živahna umetniška četrt, ki bo povezovala sklop umetniških akademij z muzejskim centrom in s centrom alternativne kulture,“ ali da bodo zaživeli novi mladinski in prostočasni centri, ki bodo obogatili družabno življenje prebivalcev Ljubljane.

Zgodovina nas je že večkrat naučila, da se umetniška središča, še bolj pa to velja za centre alternativne kulture, običajno izoblikujejo spontano, pogosto tudi v zavestni konfrontaciji z usmeritvami oblasti. Podobno velja za načrtovanje infrastrukture za preživljanje prostega časa. Nekoliko iluzorno se zdi, da bo mladina postopanje po ulicah, posedanje v barih ter po ograjah in vseh pripravnih betonskih blokih – iz lastne mladosti se spominjam, da so imeli robovi pločnikov vedno poseben čar – zamenjala za aktivno sodelovanje v mladinskih centrih.

Poučna izkušnja Walterja Gropiusa
Avtorji Vizije Ljubljane 2025 so imeli očitno napačno predstavo o slovenski mladini, obenem pa se očitno niso spomnili na druge propadle projekte, s katerimi so arhitekti z željo, izboljšati kakovost življenja uporabnikov njihovih stavb, poskušali usmerjati kolektivne oblike preživljanja prostega časa. Kot enega najbolj eklatantnih primerov takšnega zmotnega prepričanja naj omenim le modele organizacije prostora v prvih visokih stanovanjskih gradnjah v Nemčiji. Nekdanji člani slovite šole Bauhaus z Walterjem Gropiusom na čelu ter nekateri njihovi kasnejši sodelavci so se na začetku tridesetih navduševali nad konceptom stanovanjskih blokov, v katerih je eno nadstropje namenjeno kolektivnemu preživljanju prostega časa (telovadnica, bar, čitalnica). Ti prostori niso nikoli zares zaživeli. V do danes ohranjehih stavbah – nekaj jih najdete na primer v berlinskem predelu Hansaviertel – stanovalci to vmesno nadstropje najpogosteje uporabljajo kot skladišče za odvečno šaro.

Še vedno hoče vsak hiško v zelenju
Kot nekoliko dvomljivo želim izpostaviti še eno točko vizije. To je napoved, da bo Ljubljana po velikosti ostala obvladljivo mesto, saj naj bi nova stanovanjska naselja (poleg zgoščene poselitve naj bi zraslo tudi več bolj 'zračnih' stanovanjskih naselij z nižjimi gabariti in obilico zelenja, ki bodo obudila „zamisel vrtnega mesta na temelju okolijske etike“) predvsem izpolnila prostor znotraj avtocestnega ringa okoli Ljubljane in tako omilila pritisk na podeželje in manjše zaselke v Ljubljanski kotlini. Privlačnost življenja v mestu naj bi povečala mešana raba zemljišč (stanovanjska naselja, obogatena z javnimi vsebinami), ob kateri se spomnim na načela tako imenovanega novega urbanizma, urbanistične šole, ki je v zgodnjih osemdesetih v želji, omiliti neobrzdani razrast širnih predmestij, nastala v ZDA.

Novi urbanizem je bil v evropskem prostoru med drugim uspešno apliciran pri načrtovanju več naselij na Nizozemskem in v Belgiji, v Slovenskem prostoru pa bi uspeh načel, sorodnih novemu urbanizmu utegnil izostati. Nekako se zdi, da so sanje (pre)številnih Slovencev še vedno povezane s samostojno hišo z vrtom, zaradi česar se v zadnjih letih še vedno povečuje pritisk na naselja v okolici Ljubljane, kjer rastejo zaselki enodružinskih hiš, ki so tudi generatorji vsakodnevnih migracij in posledičnega prometnega kaosa na ljubljanskih vpadnicah.

Viziji želimo veliko uspeha
Zgoraj izpostavljenim in kritično ovrednotenim določilom vizije Ljubljana 2025 navkljub želim poudariti, da je v načrtu veliko izredno pozitivnih in 'treznih' predlogov. Posebej želim omeniti obet nadgradnje železniškega prometa in izboljšave javnega prometa v samem mestu, skrbno negovanje zelenih površin v zaledju mesta ter gradnjo biološkega središča in ekološkega parka, ki bosta dejavno sodelovala pri preobražanju Ljubljane v do okolja prijazno mesto v skladu z načeli trajnostne arhitekture. Podobno se lahko veselimo tudi oživljanja parka Tivoli in preoblikovanja mestnih vpadnic v prave avenije, saj ponuja prihod v Ljubljano skoraj iz katere koli smeri kaj klavrno podobo, ki jo še posebej kazi tudi nepregledna množica 'jumboplakatov'. Slednji so velika 'packa' na podobi Ljubljane in toliko kot v Sloveniji, jih ni najti prav nikjer severno od Karavank. Vendar razprava o tej temi verjetno tukaj ni na mestu.

Vizija Ljubljana 2025 je sicer resnici na ljubo vredna pohvale. Njeno uresničenje bi bilo veliko darilo vsem Ljubljančanom. Vendar pa je strah, da bo ostalo pri besedah, upravičen.

Nadaljevanje zgodbe o prostorskem razvoju mesta Ljubljana po pogovoru z ljubljanskim podžupanom Janezom Koželjem sledi.
Polona Balantič