Pisali smo že, da slovensko arhitekturno in urbanistično snovanje na 11. beneškem arhitekturnem bienalu s projektom Ljubljana-Benetke. Nujnost nove urbane politike predstavljata biroja Odprti krog (Janko Rožič, Dušan Moll, Aleksander S. Ostan, Gašper Drašler, Aleksandra S. Aracki, Natalija Zanoški) in Ambient. V središču razstave v galeriji A+A je tematizacija pravilne obravnave in pravilne uporabe železniškega prometa v mestni strukturi, in sicer na primeru Ljubljane in Benetk; torej na primeru mest, za kateri je Edvard Ravnikar kot ključno izhodišče za pravilen razvoj prostorskega načrtovanja predvidel poglobitev železnice.

Nekaj ur pred odprtjem beneške postavitve, ki bo na ogled do 23. novembra, sem se v zgornjem nadstropju galerije pogovarjala s komisarjem slovenskega paviljona Jankom Rožičem. Z ene stene je na naju zrla oseba Edvarda Ravnikarja, ključnega slovenskega poznega modernista, z druge pa so se bliskale podobe najsodobnejše arhitekture, ki predstavljajo morda celo revolucionarni novi program za arhitekturno načrtovanje, ki ga je razvila skupina slovenskih arhitektov in matematikov z Edom Ravnikarjem ml. na čelu. Pravo okolje torej, za pogovor o nekaterih ključnih zagatah ljubljanskega urbanizma in svetovne arhitekture.

Zakaj ste se odločili za primerjanje Benetk in Ljubljane? Je bil za to odločitev ključen natečaj za ureditev območja Tronchetta, ki se ga je udeležil tudi Edvard Ravnikar, ali ste identificirali tudi druge vzporednice med mestoma?
Bistvena vzporednica je tematika reševanja problemov v mestih skozi večje infrastrukturne projekte. Mislim, da se tukaj problematika številnih evropskih mest prekriva. Na prehodu med industrijsko ero in informacijsko dobo so zgodovinska jedra številnih evropskih mest ukleščena v sistem vpadnic in obvoznic. Zato se mi zdi nujno, da pogledamo, kaj se v 21. stoletju dogaja, videti želimo, kaj so tiste ključne bivalne, arhitekturne in strokovne izkušnje. Lažje bomo razrešili to strukturno problematiko, če vemo, v čem je vrednost urbanega utripa, kako urbano lahko postane ubrano in v čem je ume(s)tnost mestnosti.

Vizionarski projekt Edvarda Ravnikarja, ki je bil leta 1964 tudi nagrajen na mednarodnem natečaju, je izrazito dobra osnova za primerjavo med Benetkami in Ljubljano. Gre seveda za enega največjih priznanih mednarodnih uspehov slovenske arhitekture, in Ravnikarjeva vizija, kako bi v nekaj stopnjah razbremenil Benetke prometa, je danes še toliko pomembnejša, ker jo je čas še dodatno potrdil. Prav v Benetkah, v tem ključnem mestu srednjega veka, ki je dolga stoletja vladalo Sredozemlju in je bilo najpomembnejše mesto tedanjega sveta, je trk med zgodovinsko zapuščino in sodobnostjo še bolj očiten. Ravnikar je zelo zgodaj ugotovil, da bi bilo Benetke treba razbremeniti celinskega prometa in območje Tronchetta, ki je danes velika puščava garaž, parkirišč in cest, nameniti za zadnjo mogočo razširitev Benetk. Novo središče z mednarodno univerzo, stanovanji in parki bi pomenilo ne konkurenco, temveč logično kontinuiteto in nadaljevanje starega mesta. Na podlagi te vizije smo se lotili raziskovanja ljubljanskega urbanističnega vprašanja, na katerega opozarjamo že ves čas.

Na mogoč dejavnik vzornosti Ravnikarjevega načrta za regulacijo Tronchetta v javnosti do zdaj nihče ni opozarjal. Zdaj to počnete predstavniki dveh arhitekturnih birojev. Kako je prišlo do sodelovanja med studiema Ambient in Odprti krog?
Z razstavo v Benetkah se ekipi Ambienta in Odprtega kroga skupaj predstavljata zato, ker sta ravno ti ekipi že leta 2002 kot edini med okoli tridesetimi na natečaju za potniški center Ljubljana predlagali poglobitev železnice, in to kljub prepovedi natečajne kom isije, ki je trdila, da to ni več mogoče. Danes je zavest o nujnosti poglobitve večja, vendar še vedno prihaja do tega, da se poglobitev odlaga. Mi s to razstavo želimo tudi pred mednarodno javnostjo pokazati, da je železnico v Ljubljani treba poglobiti tukaj in zdaj; kajti samo tako lahko zares izkoristimo vse urbanistične, arhitekturne, ekonomske, gospodarske in socialne zmogljivosti največjega sklenjenega zemljišča v samem središču mesta. Seveda pa ne smemo realizirati problematičnih projektov, ki so prilagojeni na anomalijo železnice in bi otežili ali celo preprečili poglobitev. Emonika, na mestu kjer bi moral biti ključni javni trg mlade prestolnice, širi predvsem komercialni program in ga nesmiselno dviga nad tire enega bolj obremenjenih odsekov evropskega železniškega omrežja. Ne gre samo za grdo fasado, arhitektura s tako logistično in funkcionalno motnjo ne more biti dobra.

Podobno problematična je sodna palača, 260 metrov dolga in 19 metrov široka stavba s prek 200 metrov dolgim hodnikom, ob katerega so v vrsti ena zraven druge nanizane majhne pisarne. Podoben hodnik, vendar okoli osemkrat krajši, ima v Ljubljani samo Celica, pa je bila projektirana za zapornike, ne za sodnike. Je to zrcalo našega sodnega sistema? Sodna palača brez javnega prostora pred njo je velik sestop nazaj, če vemo, da ima sodna palača iz 19. stoletja pred seboj velik trg. Skratka, območje železniške postaje, če železnico poglobimo, je ključni potencial za razvoj celotne Ljubljane in Slovenije, in to je tisto, kar želimo s to razstavo in z že pripravljenimi analizami predstaviti tudi mednarodni javnosti.

Kaj Ljubljana izgublja s tem, ko nima velikega javnega trga, kot je na primer ravno Trg sv. Marka v Benetkah? Pri tem je morda opozoriti tudi na veliko simbolno vlogo, ki v evropskem prostoru že vse od antike pripada javnemu trgu v smislu agore zbirališča ljudstva, agensa javne politike.
Zato jo je toliko bolj treba urbanizirati s to zavestjo in v tem novem zgodovinskem kontekstu največji javni prostor urediti, kjer je edino še mogoče na mestu železniške infrastrukture ob samem zgodovinskem središču. Skratka, celotno območje ob Masarykovi je v neposredni bližini centra in je tista površina, ki lahko da Ljubljani prestolnično naravo.

V obeh mestih, v Ljubljani in v Benetkah, je mogoče zaslediti nekakšen anahronizem, neko protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani se želi ohranjati staro, po drugi strani se tega starega ne zna v smislu dolgoročnega, evolutivnega planiranja vključiti v novo. Zdi se, da so posledice tega dolgoletni zastoji, ko se v urbanizmu pravzaprav nič ne stori, ter tem zastojem sledeče nepremišljene odločitve, ko se v zavedanju, da je zdaj zares treba nekaj storiti, sprejmejo sporne odločitve, ki v mesto vnašajo neki tujek. V Ljubljani bi lahko v tem kontekstu izpostavili Emoniko, v Benetkah novi most arhitekta Santiaga Calatrave.
Calatravov most premošča Veliki kanal in rešuje veliko funkcionalno vprašanje, ker povezuje železniško postajo ter glavni vstopni trg v Benetke, pa so bili Benečani vseeno proti predvsem zaradi oblike in materialov. Emonika nesmiselno premošča tire in ohranja blokado iz 19. stoletja, pa se Ljubljančani premalo zavedajo, kaj za razvoj mesta to pomeni. Pozidavanje neizkoriščenega središča brez dolgoročne vizije je še toliko bolj katastrofalno, ker Ljubljana z njim zapravlja prav tisto, kar najbolj potrebuje. Ta trenutek se predvideva nov komercialni center, kakršnih imamo že tako ali tako preveč, na ogromnih nosilcih nad tiri prav nad tistim mestom, kjer bi moral biti ključni javni program Ljubljane, sodobno središče nove države.

Res je, da se novo po večini ni znalo harmonično umeščati v staro. Vseeno imamo tudi v Ljubljani nekaj zelo lepih primerov, na primer Ferantov vrt, kjer je Ravnikar po novih arheoloških odkritjih, do katerih je prišlo že med gradnjo, pročelje in tudi samo strukturo moderne stavbe prilagodil zgodovinskim odkritjem. Izvirnik rimske rotunde je pokazal v temeljih in ga nadgradil s sodobnim krožnim volumnom v fasadi ter s tem prehitel in daleč presegel postmodernistični odnos do tradicije. V Ljubljani imamo primere navezovanja nove arhitekture na staro, ki celo prehitevajo razvoj na evropski in svetovni ravni. Podobno bi bilo treba razmišljati o tem, kako ohranjati izjemno ljubljansko zgodovinsko jedro, hkrati uporabljati velike razvojne potenciale v degradiranih območjih v neposredni bližini tega jedra in preprečevati uničenje krasnega zaledja s slabo suburbano gradnjo.

Prepričani smo, da je notranjih potencialov za razvoj mesta dovolj, samo pravilno jih moramo izrabiti. Potrebna je celovita in kakovostna prenova zgodovinskega jedra, reurbanizacija degradiranih območij, predvsem pa se to naprej lahko zgodi na največjem neizkoriščenem območju mesta, kjer lahko namesto 70.000 kvadratnih metrov zazidljivih površin, ki jih predvidevajo sedanji načrti, s poglobitvijo železnice dobimo 470.000 kvadratnih metrov, in mislim, da lahko prav to omogoči zares trajnostni razvoj mesta.

Danes opažamo inflacijo arhitekture na račun urbanizma in poslušamo o tem, da danes pravi urbanizem ni več mogoč. Ob tem pomislim na besede Franka Gehryja (Gehry je tudi letošnji dobitnik beneškega zlatega leva za življenjsko delo), ki je dejal, da bi on pogosto raje rušil, kot gradil in tako ustvarjal nove odprte prostore. Morda tudi vi menite, morda še predvsem v kontekstu Ljubljane, kjer se predvideva pozidava ogromno stanovanjskih objektov, katerih demografske projekcije ne opravičujejo, da so prazni prostori zanemarjeni oziroma da se spregleduje njihov pomen?
Ravno ti prazni prostori so pravo bogastvo in bistveni za vitalnost mesta. Hkrati pa večina smeri zadnjega obdobja, od postmodernizma do dekonstruktivizma, te prazne prostore obravnava na zelo površen način. Simptomatično je, da se je postmoderna vzpostavila z rušenjem, in ne z grajenjem. Jencks govori o točno določeni uri začetka postmoderne, to je ura rušenja starih socialnih blokov Pruitt-Igoe v St. Louisu. Upam, da je z rušitvijo newyorških dvojčkov ta rušitveni del postmodernega obdobja res končan, kajti krog je na žalost zares sklenjen. Arhitekt središča Mannhatana in roba, ne samo socialnega v Pruitt-Igoe, je isti. (gre za arhitekta Minoruja Yamasakija, op. P. B.).

Podobno mislim, da so tudi Gehry in drugi dekonstruktivisti ragrajevanje oziroma dekonstrukcijo razumeli napačno. Ne razumejo je v Derridajevem smislu, kot natančnejše razbiranje teksta in konteksta, branje prostora, ampak zgolj kot poigravanje s konstrukcijami, zgolj kot iskanje vmesne, zamrznjene lege med statičnim in rušilnim momentom. Derrida in Foucault v filozofskem smislu lahko pomagata pri vpogledu prostorske razsežnosti fenomena mesta. V zelo kompleksni situaciji danes lahko ugledamo možnosti za pravilni razvoj mesta tam, kjer stvari postanejo preproste in nekatere točke razvoja proste. In zdi se mi, da je težnja dobre arhitekture vedno bila v tem, kar zelo dobro govori že sama slovenska beseda prostor, torej v preprostosti in prostosti.

Je v urejanju kaotičnega ljubljanskega urbanizma sploh kaj preprostega?
Seveda, pomislimo, na primer namesto dveh podhodov na Masarykovi z eno samo potezo poglobitve lahko sprostimo deset blokiranih ulic. Povezovanje dveh koncev Ljubljane je seveda izjemno kompleksno, obenem pa so nekatere rešitve preproste; le videti jih je treba. Ljudje se niti ne zavedajo več, zakaj pot od Slovenske ceste do Kliničnega centra vsak dan lahko traja tudi do eno uro. Po sistemski teoriji noben organizem ali organizacija s takšno stopnjo blokiranih komunikacij dolgoročno brez večjih težav ne more obstati. Zato opozarjamo na to ključno vprašanje. Bliža se hitra železnica, nujno se je treba vključiti v razprave in predvsem optimalne smeri razvoja. Ljubljana ne sme ostati zunaj največjega evropskega komunikacijskega projekta, ki hoče povezati glavna evropska središča. Če hočemo imeti hitro železnico v bližini Ljubljane, jo lahko speljemo le pod zemljo skozi samo središče mesta.

Zaha Hadid je omenila Benetke kot trdidimenzionalni ornament, ki pa je obenem funkcionalen. Benetke so nastale v sodelovanju arhitektov s kiparji in slikarji; tudi vi ste k svojemu projektu povabili umetnike, torej tudi vi verjamete v nujnost tega složnega sodelovanja med protagonisti vseh lepih umetnosti.
Mislim, da projekt Celica že kaže, kaj lahko obrodi to sodelovanje. Tri lepe umetnosti so bile ustvarjalno povezane že vse od začetka, od srednjeveških mojstrskih delavnic, prek renesančnih delavnic in nazadnje tudi v nekaterih vrhuncih modernizma, če se spomnimo samo na Bauhaus. Zdi se mi, da je dejansko zopet treba povezati ključne ideje prostorskih umetnosti in pokazati možnost njihovega sodelovanja tudi v tem času in prostoru. Slikar Žiga Okorn je potrkal na vest posameznika in institucij v Benetkah s projektom Podoba tvoje odprtosti. Kipar Jirži Kočica je z razporeditvijo svojih kipcev otrok v značilnih legah prostor galerije prizemljil, s semeni kraških dreves v odtisih dlani pa opozoril na gozd pilotov pod galerijo, ki naj bi bil tudi s Krasa.

Povabili smo še Mitjo Ficka, ki je v galeriji in situ, torej tukaj in zdaj, naslikal podobo, ki jo imenujemo Okno ulice. Če se postavimo na pravo točko v ulici, lahko vidimo, kako se slika s spreminjanjem svetlobe na ulici čez dan preoblikuje. V velikem oknu galerije se srečata refleksija na steklu in notranje prosevanje same slike, s čimer želimo pokazati, da je treba preseči samo refleksivnost, samo ogleduštvo zrcaljenja in seči globlje. Naša civilizacija je na ravni mišljenja ujeta predvsem v refleksijo in na ravni dejanj v reflekse; tukaj smo odprli vmesno polje med refleksom in tistim, kar se zadaj razkriva in odpira kot stvarno. Fizik in izumitelj Andrej Detela na razstavi pokaže svoj izum elektromotorja za vgradnjo v kolesa avtomobila, motorja ali kolesa, ki pomeni kopernikarjanski obrat na področju komunikacij. Kolegi iz Ambienta poleg predstavitve Ljubljanske šole za arhitekturo prvič pokažejo tudi novo računalniško podprto metodologijo projektiranja, ki so jo pod vodstvom Eda Ravnikarja mlajšega razvili skupaj s skupino matematikov. To je naš prispevek k preseganju virtualizacije, ki današnjega človeka trga od stvarnosti, kulture in narave.

Ste morda pri samem razvijanju tega projekta odkrili še katere prej neopažene podobnosti ali povezave med Benetkami in Ljubljano?
Zdaj, ko smo se globlje seznanili z Ravnikarjevim delom, smo ugotovili, da je Ravnikar kar nekaj svojih projektov, med drugim tudi Trg republike, izpeljal z beneškim, če že ne navdihom, pa vsaj nadihom. Benetke s svojo sposobnostjo povezovanja nasprotij, s sposobnostjo vključevanja novega v staro, pomenijo prehod brez prelomov med modernim in tradicionalnim. Vsekakor je Ljubljana z Benetkami kulturno zelo globoko povezana. Še posebej z Robbo, ki je tukaj študiral in ki je s svojim izjemnim delom na neki način tudi v Ljubljani odprl in podprl navdih Sredozemlja. Tudi Plečnik je nekako ves čas sredozemsko odprt. V Benetkah je našel svoj drugi dom tudi Zoran Mušič, eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja.

Kakšno je zanimanje med slovenskimi arhitekti za sodelovanje na bienalu?
Bistveno za odgovor na to vprašanje je to, kar tudi mi zdaj ugotavljamo. Sredstva za postavitev takšne razstave so namreč izredno nizka. Šele potem, ko smo bili izbrani, smo ugotovili, da je večina razstavljavcev pred nami izredno težko izpeljala svoj projekt. To je verjetno tudi razlog za to, da je prijavljenih vsako leto manj. Slovenska država bo podobno kot druge države za svojo nacionalno predstavitev na Bienalu v prihodnje morala nameniti bistveno več sredstev.

Polona Balantič