“Neverjetno je, kaj lahko naredi bienale kot katalizator obiskovanja Benetk,” so bile ene izmed prvih besed Aarona Betskyja na tiskovni konferenci pred začetkom arhitekturnega bienala, katerega osrednja razstava je nastala pod njegovim kuratorskim vodstvom. Kmalu je dodal še, da bienale preprosto ‘deluje’. Očitno bienalne razstave še nikoli ni obiskal nekaj tednov po njenem odprtju, ko po njej pohajajo bolj kot ne osamljene duše. Pa naj bo dovolj o zmotnih predstavah Aarona Betskyja, te vendar bolj sodijo v kritično presojo bienala, na tem mestu pa želimo predstaviti misli, ki jih je Betsky, ki je vlogo direktorja arhitekturnega bienala prevzel šele lani, izpostavil sam.

Najprej pa še nekaj misli predsednika fundacije La Biennale Paola Baratta. Ta je izpostavil dilemo, ki spremlja prav vsako koncipiranje arhitekturnega bienala. Arhitekturo samo je danes nemogoče razstaviti, saj arhitekturne razstave, kakršna je bila na primer izgradnja celega modernističnega naselja Weissenhof pri Stuttgartu, danes nihče ne bi finančno podprl. Kaj torej storiti? Razstaviti reprodukcije grajene arhitekture, predstavljati utopične vizije, ki že mejijo na program likovnega bienala, ali pa na ogled postaviti modele, ki nam lahko pomagajo pri razmišljanju ob snovanju prave arhitekture.

Za slednje so se v Benetkah odločili tokrat in Baratta je ta pristop označil za molekularnega. Gre za “poskus prikaza molekule, arhitekture, preden se ta poveže z drugimi znanostmi”. Predstavljeno je torej ‘surovo’ arhitekturno mišljenje, ki pa se mora tudi krotiti, da ne zaide v utopijo. Proti slednji je imel Betsky veliko povedati in je celo dejal: “Vemo, kam so nas pripeljale utopije in upi. Pred plinske celice.” Očitno je ameriški arhitekt pozabil, da so iz utopij zrasle tudi povsem verodostojne in praktično uporabne ideologije in, nenazadnje, pomislimo samo na znanstvene utopije Leonarda da Vincija … Kako resnične so se izkazale čez nekaj stoletij.

Za Aarona Betskyja je očitno značilno zelo omejeno pojmovanje pojma utopija. Po eni strani želi, da bi njegov bienale spodbujal ljudi k alternativnemu načinu gradnje, in opozarja, da stavbe, v katerih se danes odvija javno življenje, spodbujajo socialno razslojevanje in celo socialno segregacijo, obenem pa temu razmišljanju o novem družbenem momentu arhitekture odreka značaj utopičnosti. Kot neutopista izpostavi tudi Franka Gehryja, ki si je drznil v času intenzivne pozidave metropol kot mogoči pravi pristop izpostaviti razgrajevanje in odpiranje prostorov. Oglejmo si torej, kaj je zanimalo novinarsko srenjo. Nas je, na primer, zanimala zapostavljenost Afrike na bienalu in stanje na področju arhitekture na tej, najmanj urbanizirani celini.

Od kod vaše sovraštvo, nezaupanje do utopij?
Utopije in totalitarni režimi so del iste miselnosti. Gre za željo po popolnoma nadzorovanem okolju.

Arhitekte pri delu omejujejo številni kodeksi, ki jih postavljajo drugi, ki ‘upravljajo’ z urbanim okoljem, zato imajo arhitekti malo možnosti za kreativno delo. Kaj torej storiti glede teh ‘kontrolorjev’ in izdelovalcev kod?
Ti ljudje ne hodijo na bienale. V zvezi z omejevalnim vplivom kod bi omenil delo Franka Gehryja. Pred njim so z arhitekti ravnali kot z otroki. Ničesar niso naredili, dokler jim investitorji niso povedali, kaj natančno hočejo. Investitorji so jih disciplinirali. Predvsem z novimi računalniškimi programi pa se arhitekti osvobajajo in delajo vedno bolj kreativno. In to je upanje. Primer je Frank Gehry.

Kakšen je bil vas kriterij pri selekciji arhitektov, ki se predstavljajo na glavni razstavi. Opazna je očitna podreprezentiranost arhitektov iz manj razvitih okolij.
Strinjam se, da Južna Amerika in Afrika nista dovolj predstavljeni, vendar zaradi kratkega časa od naročila razstave do bienala nisem imel časa potovati po svetu. Tako sem si pomagal s tem, da zaradi dolge kariere arhitekta poznam veliko ljudi in da sem imel tudi že veliko študentov. Ti so mi posredovali svoje predloge glede tega, kateri biroji bi lahko najbolje predstavili eksperiment v arhitekturi. Dobil sem več kot 500 predlogov, nato pa smo delali selekcijo.

Afrike torej na bienalu ne vidimo. Kaj pa se na področju arhitekture dogaja v tem najmanj urbaniziranem delu sveta?
Sam Afrike sicer ne poznam dobro, vendar pa sem pred dvema ali tremi leti ravno v Afriki doživel nekaj posebno razburljivega. V Južnoafriški republiki se v arhitekturi ogromno dogaja, tam prav ‘mrgoli’ eksperimentov vseh vrst. Nastajajo fantastične strukture, mnogo je predlogov za naselja posebnih skupnosti … Tako se na primer pojavljajo projekti povezovanja odprtih in neurejenih slumovskih predelov v prava naselja. Vse skupaj je res zelo razburljivo. Nisem veliko potoval po Afriki, menim pa, da se v primeru končanja nešteto kriz tam lahko zgodi marsikaj. Nekaj najlepšega bi bilo, če bi se ta zagon iz JAR-a uveljavil tudi drugod in bi se tako razvijala prava arhitektura.

Kakšno je vaše mnenje o sodobni velikopotezni arhitekturi?
Tudi najboljše velike stavba bi morale biti razkosane. Veliki objekti so sicer del urbanega okolja, vendar niso nujni. Pri velikih objektih je temeljno razmišljanje o prostoru in zato bi morali pri arhitekturnih projektih sodelovati tudi krajinski arhitekti. Ti bolje razumejo prostor, zato bi znali pomagati pri teh projektih večjih razsežnosti.

Zakaj kar naprej poudarjate, da ta bienale presega objektno arhitekturo? Kaj je narobe z objekti?
Nikoli nisem rekel, da sem proti objektu. Govorim le o nesmiselnem postavljanju objektov v razstavišči v Arzenalu in Giardinih. Objekti morajo biti le v vlogi katalizatorjev. Tako so na primer razstavljeni objekti, ki lahko spodbujajo novo razmišljanje v načrtovanju pohištva, stavb … So multifunkcionalni generatorji novega mišljenja.

Sicer ne marate utopij, pa vendar – kakšno bi bilo vaše idealno mesto?
Po mojem mnenju je utopija predlog za neko statično okolje, kjer so 'zacementirani' vsi družbeni odnosi – so za vedno določeni. Spomnimo se na študentsko gibanje v letu 1968, ki je iskalo neke vrste plažo pod cestami in je propadlo. Svojega idealnega mesta ne morem opisati, ker ne obstaja. Moje idealno mesto bi se nenehno spreminjalo in tako morda sploh ne bi bilo več mesto.

Polona Balantič