V Centru za judovsko zgodovino v New Yorku so pripravili okroglo mizo z naslovom Nekropola Borisa Pahorja: slovenska zgodba o kulturi, konfliktu in preganjanju na severovzhodni meji Italije. Na tej so sodelovali Jože Pirjevec s Primorske univerze, Uri Cohen z Univerze Columbia, Annie Cohen Solal z Newyorške univerze (NYU) ter Pahorjev prevajalec Michael Biggins z Univerze Washington.
Na okrogli mizi, ki so jo organizirali v okviru serije prireditev pod skupnim naslovom Čisto italijansko: rasne politike in preganjanje manjšin v fašistični Italiji, je med drugim tekla beseda o kulturni raznolikosti Trsta nekoč in danes. Govorili so tudi o tem, kako je nekoč najbolj multikulturno mesto Evrope desetletje, preden so nacisti leta 1933 prevzeli oblast v Nemčiji, postalo središče rasističnega nasilja.

Zgovorna življenjska zgodba tržaškega pisatelja
Kot že naslov okrogle mize pove, niso mogli mimo življenja in dela Borisa Pahorja, ki je bil kot sedemletni deček sam priča gorečega Narodnega doma v Trstu. A to je bil šele začetek tragičnih dogodkov, ki so ga spremljali v življenju. Leta 1941 je bil mobiliziran v Mussolinijevo vojsko in se v Trst vrnil leta 1943 po kapitulaciji Italije, ko je bilo mesto pod nemško okupacijo. Pahor se je takrat pridružil partizanskim vrstam, leta 1944 pa so ga nacisti aretirali in deportirali v taborišča Dachau, Struthof, Harzungen in Bergen-Belsen. Boleče in pretresljive izkušnje je tržaški pisatelj pozneje opisal v svojem najbolj znanem romanu Nekropola.