Dve novi študiji, ki sta pod drobnogled vzeli obnašanje potrošnikov, sta pokazali, da prekinitev določeno izkušnjo - pa naj bo prijetna ali neprijetna - naredi občutno bolj intenzivno. Kar se da prenesti na televizijski program: "Trik je v tem, da zaradi oglasov bolj uživamo ob gledanju televizije. Tudi zaradi slabih oglasov," trdi Leif Nelson, profesor univerze v San Diegu in eden od vodij nove raziskave. "Ko to razlagam ljudem, vame strmijo v čisti nejeveri. Izsledki raziskav so čisto neverjetni, a obenem empirično dosledni."

Vsako zmagoslavje in vsaka pobitost - mine
Psihološke študije so že zdavnaj dokazale, da predstav o tem, kaj nas o(ne)srečuje, nimamo povsem razčiščenih. Ljudje, ki so morali redno poročati o svojem razpoloženju, so težili k nekakšnemu ravnovesju: tudi po večji izgubi (na primer ločitvi) ali "zmagi" (na primer napredovanju v službi) so sčasoma pristali na isti "stopnički" sreče, na kateri so bili pred spremembo. Ljudje se hitro navadimo - na blagostanje in težke čase, na vojno in mir in tako dalje.

Tudi za najmanjše užitke - jutranja kava, popoldanski sprehod, viski pred spanjem - velja, da imajo vsakič manjši "učinek". Če se torej na prijetne aktivnosti hitro navadimo in nam kmalu ne prinesejo več takega zadoščenja kot na začetku, kako sploh vzdrževati doseženo stopnjo sreče - ali pa jo celo povečati? Zato ljudje večinoma novim, neznanim občutjem in doživetjem dajejo prednost pred materialnimi dobrinami (spomin na potovanje v neznano nas bo navdajal s srečo dlje kot na primer nov avto).

Raziskava dr. Nelsona, v kateri je sodelovalo 87 študentov, na drugačen način raziskuje enake mehanizme. Vsi sodelujoči so si ogledali del humoristične nanizanke Taxi - polovica z oglasi in druga polovica brez njih. Pozneje so morali oceniti, koliko jim je bila epizoda všeč v primerjavi s serijo Happy Days, ki so jo vsi poznali. Tisti, ki so Taxi videli brez oglasov, so v veliki večini primerov dali višjo oceno Happy Days - in obratno.

V seriji podobnih poskusov z gledanjem najrazličnejših programov se je vedno znova pokazalo, da so ljudje bolj uživali v oddaji, če so jim jo prekinjali (ne glede na njeno vsebino). Za neprijetne izkušnje velja obratno: zaradi prekinitev so bile še bolj zoprne.

Namerno odlaganje užitka
"Mislimo, da je skrivnost v tem, da se sproti navajamo na stvari, ki se nam dogajajo. Ko začnemo gledati svojo najljubšo serijo ali poslušati pesem, je to zelo prijeten občutek, že po nekaj minutah pa se na to navadimo in občutek zbledi. Prekinitve ga zopet spodbodejo," je teza dr. Nelsona. V svoji študiji zapiše celo, da se je komercialna televizija razvijala tako, da bi bil užitek ob gledanju kar največji. Ideja se zdi na prvi pogled smešna. A marsikdo, ki gleda kakšen posnet film, ga ustavi, da si naredi malico, opravi telefonski klic in podobno. Take "nadzirane" prekinitve po tej teoriji torej ne naredimo (samo) zato, ker bi bili lačni ...

S temi ugotovitvami se strinja tudi Gal Zauberman z Univerze v Pennsylvaniji. "Najbolj zanimivo pri vsem skupaj se mi zdi, da čisto vsi anketiranci trdijo, da bi bili bolj zadovoljni, če na televiziji ne bi bilo nobenih oglasov. In to je del širšega fenomena: ljudje se ne zavedamo popolnoma, kaj nas bo osrečilo."

Izjeme
Seveda ima "pravilo prekinitev" tudi izjeme. Ekipa dr. Nelsona je ugotovila, da prekinitve "uničijo" izkušnjo gledanja oddaje, serije ali filma z zelo zapleteno vsebino in številnimi obrati. Podobno je s skladateljem, pisateljem, slikarjem ali obrtnikom, ki se tako zatopi v delo, da "izgubi" občutek za čas - če bi si na silo vzel odmor za kosilo, bi lahko izgubil rdečo nit tega, kar je počel.

A. J.