Postavitev v galeriji A + A sta pod vodstvom komisarja Janka Rožiča pripravila arhitekturna biroja Odprti krog in Ambient. Povezala sta se kolektiva, ki sta ob natečaju za ureditev območja okoli ljubljanske železniške postaje leta 2002 kot edina predlagala izpeljavo že več deset let starega predloga poglobitve železnice. Železnica, ki Bežigrad odreže od centra, v samem središču mesta blokira 10 ulic in tako ustvarja prometni kolaps v Ljubljani; obenem zaseda več kot 450.000 kvadratnih metrov najbolj kakovostno zazidljivih površin, in to v času, ko se v Ljubljani načrtuje tako rekoč množična zidava stanovanjskih in poslovnih objektov, katerih postavitve demografske projekcije ne upravičujejo in ki Ljubljano po nepotrebnem širijo na njeno obrobje.

Glede na to nam Janko Rožič pove, da lahko na primeru Ljubljane vidimo, “da mesto, še posebej v zadnjih letih, dobesedno razpada. Uničuje se kulturno zaledje. Prepričani smo, da je notranjih potencialov za razvoj mesta dovolj, samo usmeriti se moramo pravilno. Predvsem lahko veliko storimo s kvalitetno prenovo zgodovinskega jedra in z osvobajanjem zemljišč v samem središču mesta. To bi pomenilo zares trajnostni pristop k razvoju mesta.”

Ravnikar poglablja ljubljansko in beneško železnico
Ravno vprašanje: “Kaj storiti z železnico?” je tisto, ki poveže Benetke in Ljubljano. Še bolj ju poveže oseba Edvarda Ravnikarja, ki je že v petdesetih rešitev za Ljubljano videl v poglobitvi železniške trase. Ravnikar je tako v petdesetih v besedilu Ljubljana čez 50 let zapisal, da bi morali v slovenski prestolnici rešiti predvsem “odrešilni železniški vozel”, in sicer zato, ker “vozla ne rešujemo za vlake, ampak za ljudi, kajti še tako gladek potek proge tam, kjer ni potrebna, ne odtehta, četudi slabega, ki koristi prebivalcem. Železnica v Ljubljani je urbanistični problem in bi ga tako morali tudi reševati.”

Natančno deset let pozneje je Ravnikar prejel eno od prvih nagrad na natečaju za ureditev območja Tronchetto in se tudi tukaj zavzel za umik železnice pod raven, tokrat morske gladine. Tako bi Benetke znova postale očarljivi otok, sprostilo pa bi se tudi ogromno trenutno degradiranih zemljišč, zasedenih s servisnim programom za avtomobilski in železniški promet, ki v Benetkah nimata kaj iskati. Ob natečaju, katerega rezultatov beneška oblast ni upoštevala in se tako tudi ni odločila za trifazno ukinjanje trenutnega infrastrukturnega programa na Tronchettu, je Ravnikar zapisal: “ Morda po vsem tem nikakor ni utopična obljuba, da bo človek bodočih generacij doživljal in doživel Benetke kot nekoč Byron in Ruskin in kot A. D. Musset in George Sand.”

Svet opozoriti na ljubljansko težavo
Ker v Ljubljani skupini Odprti krog in Ambient nista mogli uveljaviti svoje vizije, ki se jima zdi ključnega pomena za prihodnost arhitekturnega in urbanističnega razvoja Ljubljane, s tem pa tudi za kakovost življenja v slovenskem glavnem mestu, sta se odločili na to problematiko opozoriti tudi mednarodno javnost. Nekaj mednarodnih priznanj idejam teh arhitektov bi morda moglo pripomoči tudi k okrepljenemu zavedanju ljubljanskih 'vrhovnih odločevalcev' o nujnosti poglobitve.

Naj tehnokratura spet postane arhitektura
Problematika železniškega prometa je zgolj eno od izhodišč slovenske predstavitve v Benetkah. Pri projektu gre za veliko več. Gre tudi za širše civilizacijsko poslanstvo, ki ni vezano zgolj na slovensko okolje, čeprav je v zadnjem zaradi vedno pogostejših z denarjem in ne s strokovno presojo pogojenih arhitekturnih projektih, še posebej pomembno. Kot je povedal Janko Rožič, želijo oblikovanje podobe mesta znova narediti za skupni projekt treh lepih umetnosti – arhitekture, slikarstva in kiparstva. Tako naj bi iz tako imenovane tehnokrature, značilne za današnji čas, spet prešli k pravi arhitekturi. Zato so bili k sodelovanju pri projektu Ljubljana-Benetke. Nujnost nove urbane politike povabljeni tudi umetniki Žiga Okorn, Jiři Kočica in Mitja Ficko. S fotografijami obeh mest izpod vodne gladine ter s skulpturami, ki naj bi znova napolnile mesta se skuša spet obuditi tista subtilnost, tista dovzetnost za najmanjše podrobnosti mesta, ki je porodila Benetke, kot verjetno najbolj vrhunsko umetniško delo, ki je izšlo iz sodelovanja prej omenjenih disciplin.

S tem etičnim idealom je povezan še eden, katerega razvoju lahko v Evropi sledimo od antike, ko se v stari Grčiji pojavi agora, osrednji javni prostor, kot prostor javnega združevanja in formiranja politike. Takšnega javnega trga Ljubljana nima, bi ga pa dobila ravno na območju potniške postaje, če bi bila uresničena ideja poglobitve železnice. Rožič nam tudi pove, da bi tak trg Ljubljani dal prestolnični značaj, ki ga danes nima.

Ljubljanska šola za arhitekturo in njen predstavnik Edvard Ravnikar
V pritličju galerije v bližini palače Grassi bo tako do 23. novembra na ogled analiza in delno tudi vizija razvoja Ljubljane in Benetk Janka Rožiča, Aleksandra S. Ostana, Gašperja Draslerja, Dušana Molla, Aleksandre S. Aracki in Natalije Zanoski. V zgornjem nadstropju je predstavljena ljubljanska šola za arhitekturo, in sicer predvsem skozi osebo Plečnikovega in Le Corbusierovega učenca Edvarda Ravnikarja. Ob tej predstavitvi pa je na ogled postavljeno se najnovejše arhitekturno računalniško orodje, ki so ga skupaj z avtorjem te nove metode Edom Ravnikarjem ml. razvijali Martin Ravnikar, Roman Šoper in skupina matematikov.

Fenomen parametrične arhitekture (na papirju)
Resnici na ljubo bi si predstavitev tega novega računalniškega programa bolj zaslužila mesto na glavni bienalni razstavi, ki, po besedah njenega direktorja Aarona Betskyja, na ogled postavlja najbolj drzne arhitekturne eksperimente, ki naj bi v prihodnjih letih arhitekturo postavili na neko novo raven. Ravnikarjev program se navezuje na fenomen tako imenovane parametrične arhitekture oziroma ta pojav nadgrajuje. Kot mi pojasni Ravnikar, gre pri parametrični arhitekturi za trend, pri katerem arhitekt naredi neko matematično strukturo, ki jo sprogramira, potem pa spreminja posamezne parametre,zaradi česar se spreminja oblika stavbe. V računalniški simulaciji – spomnimo se samo načrta za vrteči se nebotičnik – vse skupaj je videti zelo lepo, v praksi pa gre predvsem zaradi neverjetne obilice podatkov pri načrtovanju takšnega objekta, ki jih projektanti preprosto ne morejo obvladovati in jih zato poenostavljajo, hitro kaj narobe. Zato prave parametrične stavbe še nismo dobili, še najbliže temu pa je prišel Norman Foster s svojo londonsko ‘kumarico’.

Po Ravnikarjevih besedah je ekipi uspelo razviti metodo, s katero “se arhitektura računalniško razvije do najmanjše podrobnosti. Z običajnimi programi bi potrebovali okoli 50 ljudi in ogromno časa, da bi to spravili skupaj in še vedno ne bi bilo vse eksaktno. Pri nas pa je vse tako natančno, da bi lahko šlo direktno v izdelavo kosov. Vendar je za zdaj tudi pri nas to še teorija,” prizna Ravnikar. Obenem poudari, da gre pri njihovem programu za to, da se, kot je to značilno za sedanjo parametrično arhitekturo, načrtovanje ne ustavi pri plašču, ampak seže v notranjost zgradbe vse do zadnjega detajla. Končni produkt je zato eksakten virtualni objekt v merilu 1:1 ali dejanska slika neke bodoče arhitekture (stavbe). Ta nova metoda tako premešča vrzel med teorijo konvencionalne parametrične arhitekture in težnjo po realiziranju teh načrtov. Ravnikar nam je še povedal, da je program že deležen zanimanja tujcev, posebej Britancev. Morda pa je v tem programu upanje, da se na prihodnjem bienalu tudi slovenski arhitekti znajdejo na osrednji razstavi, ki je letos skoraj povsem v domeni največjih studiev na svetu.

Polona Balantič