Rušitev Kolizeja poteka v režiji Kranjske investicijske družbe, ki jo obvladuje Jože Anderlič, so v uvodu v protest zapisali podpisniki Andrej Aplenc, Milan Orožen Adamič, Jasna Blažič Primožič, Janez Bizjak, Stane Granda, Janez Jerovšek, Peter Lah, Jože Možina, Boštjan Marko Turk, Vinko Vasle in Dare Usenik. Menijo, da je to "še en primer eklatantnega kršenja principov slovenske zakonodaje in mednarodnih konvencij, ki se zavzemajo za ohranitev kulturnih in etičnih vrednot narodne dediščine". To ne vodi samo v propad teh vrednot, pač pa tudi v izginotje fizičnih objektov, ki jih simbolno predstavljajo, s čimer se uničuje narodova identiteta, so prepričani.

"Vzrok za to je politično finančna sprega, ki ji poslušno sledi del urbanistične in arhitekturne stroke. Drugi del urbanistične in arhitekturne stroke, skupaj s civilno družbo, ki ne uživa politične podpore, se je do zdaj temu brezuspešno upiral, za kar menimo, da je ena od osnovnih značilnosti tranzicijske družbe. To dokazuje tudi študija ReUrban Mobil, kjer je sodelovalo 18 skupin iz držav EU-ja. Izbrana so bila štiri vzorčna mesta, Bologna, Leipzig, Leon in Ljubljana, predmet študije pa je bilo sodobno načrtovanje prenove in razvoja mest. Vsa druga mesta so upoštevala napotke te študije, le Ljubljana jih je tako rekoč ignorirala, kar pomeni popolno zanikanje strokovnih načel. Od konkretnih primerov takega odnosa lahko navedemo: Šumi, Plečnikov stadion, Kolizej, ljubljansko Opero, grožnjo z destrukcijo Vodnikovega trga z podzemno garažo, Mesarski most, Urbančevo hišo, Plečnikovo hišo, usmeritev ceste skozi Cukrarno, že dokazano ogroženost uršulinske in šentpetrske cerkve, vodo v kleti Kazine itd.," navajajo.

"Nova gradnja bi kazila veduto Ljubljane"
"Kolizej je bil zgrajen v letih 1845-1847. Načrtoval ga je arhitekt Johan Benedikt Withalm kot zabavišče in vojaško zgradbo in je predstavljal eno od štirih največjih gradbeno-arhitekturnih struktur v takratni Avstro-ogrski monarhiji. Kot tak je bil od teh do današnjega dne edini, ki se je še ohranil. Leta 1993 je bil razglašen za arhitekturni spomenik lokalnega pomena, leta 2003 ga je od mestne oblasti, preko Preventa Investa, kupil Jože Anderlič. Ministrica za kulturo Majda Širca je leta 2009 izdala soglasje za rušitev, 9. avgusta je gradbeno dovoljenje za rušitev postalo pravnomočno, pri čemer pa je obstajala še možnost sodnega varstva. Zdaj se ruši, pripominjamo pa, da je mednarodna komisija ugotovila, da je Kolizej kulturni spomenik arhitekturne dediščine evropskega pomena," opozarjajo podpisniki protesta.

Kolizej je bil zasnovan in umeščen v prostor urbanistično, arhitekturno in funkcionalno strokovno primerno, nadaljujejo in dodajajo, da je "minula socialistična oblast z nacionalizacijo, nepremišljeno namensko rabo in posledično z napačnimi, nestrokovnimi posegi ter z neprimernim vzdrževanjem, zarezala v njegovo kvalitetno, zidano nosilno jedro". To je po njihovem mnenju povzročilo in pospešilo propad tega objekta, kar zdaj lastniku služi kot opravičilo za njegovo rušenje, ki za dosedanje njegovo (ne)vzdrževanje ni nikoli nikomur odgovarjal.

"To se zdaj ne bo zgodilo, Kolizej bo oziroma je že porušen. Na njegovem mestu naj bi bil postavljen nekakšen urbanistični in gradbeno-arhitekturni 'megamonstrum' z okrog 84.000 kvadratnimi metri uporabnih površin, z več dvoranami in novo opero, 18-etažno stolpnico in trgovskim objektom za danes predvideno ceno 180 milijonov evrov. Prepričani smo, da v takem enormnem obsegu in tako načrtovani 'novi Kolizej' v ta razpoložljivi, gabaritno sorazmerno skromni prostor, tudi funkcionalno-prometni, vsekakor ne sodi. Ne nazadnje, kar pa dejansko ni manj pomembno od predhodnih ugotovitev, bi bila, z realizacijo tega projekta, popolnoma izničena tipična vzhodna veduta Ljubljane, v ozadju z dominanto zelenega griča in Gradu nad starim mestnim jedrom Ljubljane," sklenejo.