65 let po smrti pisatelja Mihaila Bulgakova se je na ruski televiziji začela (v skupnem seštevku) oseminpolurna filmska priredba enega najbolj znanih romanov 20. stoletja. Roman Jerikalov, skrbnik Bulgakovega muzeja v Moskvi, je prepričan, da je za prebivalce Sovjetske Zveze srečanje s knjigo leta 1966 imelo okus po svobodi: "Bulgakov je pisal tako kot še nihče pred njim, bralce je popeljal v še povsem neraziskan svet".

Bulgakov, ki je zaradi obolenja ledvic umrl leta 1940, svojega najbolj slovitega dela nikoli ni do konca izpilil, do bralcev pa je tako ali tako prišel šele 26 let kasneje, ko ga je časopis Moskva izdal v obliki (cenzorsko "očiščenega") podlistka.

Politični diskurz v literarni mojstrovini
Ker je bilo roganje Stalinovi oblasti ali pa celo kritika le-te takrat poteza, kaznovana z enosmerno vozovnico v najbližji gulag, je Mojster in Margareta zelo metaforično, s simboliko prežeto delo, ki se vseeno dotika takrat napol tabuirane teme, življenja evangelistov, ki so svetu poročali o Kristusovem življenju.

Pod televizijsko miniserijo se je kot režiser in producent podpisal Vladimir Bortko, ki se zaveda, da velika priljubljenost knjižne predloge njegovemu projektu še zdaleč ne zagotavlja uspeha. Prav nasrotno: mnogi Rusi so zgodbo tako "ponotranjili", da je težko napovedati, kako se bodo odzvali na Bortkovo različico.

Teorija zarote
Če se bo nadaljevanka res izkazala za polomijo, bo to le utrdilo prepričanje, da je vsaka filmska adaptacija te knjige obsojena na neuspeh. V sedemdesetih in osemdesetih sta se pojavili dve poljski in ena jugoslovansko-italijanska različica, Rusi pa so se s svojim literarnim magom tokrat "spopadli" prvič. No, skoraj prvič: leta 1994 je Jurij Kara film po tem romanu sicer posnel, a ta zaradi sporov glede lastništva nikoli ni prišel v javnost.

Več čarovnij kot v Harryju Potterju?
Večji razlog za skrb kot prekletstvo so morda povsem tehnične ovire: knjiga predvidi nastop letečih čarovnic, govoreče mačke in številnih preobrazb – izziv, ki se ga je lotila ekipa dvestotih tehnikov in računalniških animatorjev. Bortko je izdelavo mehaničnega kovinskega mačka, ki ga je potreboval za film, hotel naročiti v ZDA, a je bil zaradi astronomskih cen prisiljen v kupčijo z ruskimi proizvajalci.

Težave gor ali dol, režiser obljublja, da se je pri delu kar najbolj natančno držal literarne predloge – obdržati je skušal tako njen ostri humor kot tudi misticizem in psihološko globino. Mu bo prav to posvečanje podrobnostim prineslo naklonjenost Rusov pred televizijskimi ekrani?