Kustosi Sven Femerling, Georg Grill in Carsten Bauer so razstavo pripravljali dve leti, zanjo pa so opravili številne intervjuje s sodelavci filma, med drugim s producentom Guenterjem Rohrbachom, snemalcem Jostom Vacanom ter igralci Juergenom Prochnowom, Heinzom Hoenigom, Martinom Semmerlorggeom in Herbertom Groenemeyerjem.

Podmornica je merila manj kot šest metrov
Petersen je film posnel po romanu Lotharja-Güntherja Buchheima, da ne bi napravil kakšnih laičnih napak, pa sta mu pri snemanju svetovala tudi nekdanji častnik na podmornici U-219 Hans-Joachim Krug in Heinrich Lehmann-Willenbrock, pravi kapitan na resnični podmornici U-96. To si bodo lahko obiskovalci Nemškega filmskega muzeja v Frankfurtu ogledali kot 5,5 metra velik model, ki bo skupaj z drugimi rekviziti razstavljen do 7. januarja 2007.

Manj kot šest metrov velik model je za snemanje povsem zadoščal, saj se je Petersen zunanjim posnetkom podmornice izogibal, če se je le dalo. Pomembneje mu je namreč bilo, da bi občinstvo popolnoma dojelo, kakšen klavstrofobičen občutek je vladal znotraj plovila in - kakšne sploh so vojne. Prav zaradi svojega pacifističnega sporočila je film tudi dosegel tak uspeh.

Najdražji nemški film do leta 1981
Snemanje enega najbolj znanih nemških filmov si bodo lahko obiskovalci bolje predstavljali tudi zaradi kostumov, kot sta Groenemeyerjev volneni pulover in Prochnowova kapitanska kapa, kostosi pa so v vitrine zložili tudi fotografije, nastale med snemanjem filma, za katerega so Nemci odšteli 30 milijonov takratnih nemških mark, kar je dobrih 15 let kasneje pomenilo približno 40 milijonov ameriških dolarjev. Stroške so dvigale predvsem režiserjeve zahteve po izpolnjevanju vseh najmanjših podrobnosti, in na koncu se je izdelek v nemško filmsko zgodovino vpisal kot najdražji film, posnet do leta 1981.