Klemna ples spremlja že vse od sedmega leta starosti, zato ni nič čudnega, da si je za svojo magistrsko nalogo izbral prav ples, natančneje gre za plesno predstavo v tehniki buto. Buto je del japonskega povojnega gibanja, ki je bilo zelo radikalno, njegova ustanovitelja pa sta Tacumi Hidžikata in Kazuo Ohno. Gibanje se je borilo proti prevladi tradicije v umetnosti in proti družbenim tabujem, navezovali pa so se tudi na evropsko kulturo od Lautréamonta do de Sada, pa tudi na Artauda in njegovo gledališče krutosti ter na Geneta, torej tudi na avtorje, ki so prevpraševali okvire umetnosti in njenega uprizarjanja.

Klemen Janežič je tehniko spoznal v tretjem letniku na AGRFT-ju, kjer mu jo je predstavila profesorica Tanja Zgonc, ki se z butom ukvarja že 28 let. Pravi, da se mu je takrat z butom odprl popolnoma nov svet, ki mu je spremenil pogled na telo in njegovo uporabnost, da ga je ta "ples smrti" do popolnosti okužil. Naprej se je izpopolnjeval v Uppsali in Münchnu. Predmet izraza buto predstavlja telo v gibanju, z drugimi besedami, predmet buto je forma izključitve statičnega, katere nosilec je telo - torzo. Predstava Torzo se ne klanja telesu, temveč sili, ki usmerja in osmišlja naše korake in odmeve. To gonilo je neopazna bit individuuma; nikoli zares viden, marveč zgolj občuten, doživet in nedokončan proces postajanja.

Predstavo, katere koreografijo in izvedbo je zasnoval Klemen Janežič, dramaturginja je bila Sara Živkovič, avtorica glasbe je Pika, scenografija je delo Adriana Furlana, luč pa je oblikoval David Orešič, si bo mogoče ogledati danes, jutri in v nedeljo ob 20.00 v prostorih Železniškega muzeja. Več pa v spodnjem intervjuju.

Zakaj si se lotil plesa za magistrsko nalogo; če se ne motim, si že prej plesal?
Ples me spremlja že od sedmega leta in po različnih plesnih disciplinah me je na Akademiji našel buto in me tam tudi obdržal. Podiplomski študij iz umetnosti giba mi daje možnost za poglobljeno razumevanje svojega telesa in mi hkrati postavlja velik izziv.

Kaj natančno je tehnika buto? Kje si se seznanil z njo? Kje si se izpopolnjeval?
V tretjem letniku študija dramske igre na AGRFT se na urniku znajde buto, japonska plesno-gledališka tehnika. Profesorica Tanja Zgonc, ki se z butom ukvarja že 28 let, me je že na prvi uri popeljala v povsem drug, nov svet. Svet, kjer se je meni kot nekdanjemu plesalcu popolnoma spremenil pogled na telo in njegovo uporabnost.
Kaj natančno je tehnika buto, je na kratko skoraj nemogoče odgovoriti. Vsaj zame, trenutno. Lahko bi o njem pisal na dolgo in široko, ampak nekakšne kratke definicije ni.
Po tretjem letniku, ko sem se do popolnosti okužil s tem "plesom smrti", sem poleti odšel na delavnico k SU-EN v Uppsalo. SU-EN je švedska plesalka buta, ki se je učila od same Joko Ašikave. Skupaj še s šestimi učenci smo bili pri njej tri tedne. Naslednje leto sem odšel v München. Stefan Maria Marb je butoist, ki je začel skupaj z našo Tanjo Zgonc pri učitelju Ko Murobušiju. Po dveh delavnicah pri Stefanu pa sva opravila tudi individualni masterclass.

Zagotovo pa sem največ znanja prejel od profesorice Tanje Zgonc. Ne le tisti dve leti na akademiji, temveč tudi pozneje, ko sva sodelovala pri njeni predstavi Tulkudream, in seveda zdaj, ko je moja mentorica pri podiplomskem študiju.

Je to veščina, ki jo je mogoče prenesti tudi na druga področja; npr. v igro? Konec koncev si zelo fizičen igralec, rad se izražaš telesno.
Absolutno. Pri butu ne gre le za fizično gibanje, temveč za povezovanje psihe in fizisa, spodbujanje podzavesti k delovanju in prevajanje lastnih občutkov, čustev v koreografijo.
Meni osebno je buto močno pomagal že pri samem študiju dramske igre, zdaj pa je skoraj sestavni del pri ustvarjanju različnih vlog.

Predstava Torzo se ne klanja telesu, temveč sili, ki nas usmerja in osmišlja naše korake in odmeve, piše v spremnem besedilu k predstavi. Iz česa si črpal, ko si jo ustvarjal? Čemu je posvečena? O čem govori?
V ospredje postavljamo človekovo moč in obenem njegovo šibkost, vendar ne zgolj v smislu fizičnega, telesnega. Veliko bolj nas je zanimala sila, to kar žene človeka, da gre naprej, da si upa pogledati nazaj, da je odločen v svojem koraku in iskren v svoji šibkosti. To je tista moč, ki nas kot posameznika osmišlja. Zgodovina posameznika pa se neizmerno povezuje z zgodovino mnoštva. Samotna duša, ki prebiva znotraj nas vseh, v predstavi dobi prostor in čas za svobodno osmislitev.

Med drugim ste tudi zapisali, da ste iskali navdih v umetnostni zgodovini in celo dramaturški lok Torza naslonili na razvojni lok umetnostne zgodovine. Kaj to pravzaprav pomeni?
Umetnostna zgodovina kot vsaka druga razvija svoj lok. Nam najbolj dominantna je zahodna umetnostnozgodovinska linija. Tako corpus kot psyche skozi zgodovino doživljata različen razvoj, raznolike upodobitve, interpretacije. Antika nam je zapustila mnogo torzov, nedokončanih ali poškodovanih kiparskih del, srednjeveška umetnost čaščenje božjega (telesa) in marijanske umetnosti, renesansa je postavila v središče človeka, modernizem nam je prelomil pogled na sprejeto, postmoderna pa nas je pripeljala do robov ... Danes se zdi, kot da smo na skrajnih polih, popolne obsedenosti s telesom in odmaknjenosti v virtualni prostor, kjer telesnosti v tem smislu ni.

Kolikor razumem, gre v predstavi tudi za vprašanja identitete in cikličnosti, nekako neizbežna vprašanja sodobnega zahodnega človeka ...
Buto je zrastel na vprašanju identitete japonskega naroda, ki se je tam začelo porajati v začetku 2. polovice prejšnjega stoletja ob vdoru zahodne kulture. Vprašanje se seveda pojavi že poprej, a se vse bolj opogumlja in je dandanes prisotno domala povsod ter še bolj aktualno kot kdaj koli doslej. Bolj kot samo vprašanje pa nas bi moral zanimati odgovor, odziv.