O njegovih začetkih, Haložanih in še čem smo se z njim pogovarjali na njegovi domačiji na Ptujski Gori. Do srede oktobra je na ogled mini retrospektiva v Sinagogi Lendava.
Pričakal nas je z nasmehom pred vhodom v domačijo. Ohranjena in lično urejena notranjost je dišala po domačnosti. Prostore poleg slik, ki jih je ustvarila Stojanova mati, bogatijo fotografije, od katerih ima vsaka svojo zgodbo, ki jih je eden največjih mojstrov fotografije ovekovečil s fotoaparatom.
"Fotografija ti mora nekaj povedati, mora imeti sporočilno vrednost, preprosto jo moraš začutiti," je dejal Stojan, ko sva se sprehodila po hiši. Sicer živi in ustvarja na Ptuju. "Ta čas je čuden," je nadaljeval. "Na začetku epidemije, ko se je bolj poredko šlo od doma, sem sprva na Ptuju urejal zadeve, potem pa me je reševala Ptujska Gora, lahko rečem. Tu imam vrt, sadovnjak in trto. Sicer sem še vedno pretežno doma ali pa tukaj. Izogibam se krajem, kjer je veliko ljudi, druženjem in podobnim zadevam. Sem namreč že v tisti skupini, da okužba ne pomeni nič dobrega."
Zlasti po tem, ko ste prejeli Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vas je obiskalo veliko ljudi. Čeprav obiskovalcem radi odprete svoja vrata, je to obdobje najbrž tudi naporno.
Res je. Je pa to okoli Prešernove nagrade bilo nekoliko hecno. Ko so me poklicali s komisije za podelitev nagrade in mi z glasom, iz katerega je bilo razbrati navdušenje, sporočili odločitev, sem hladno rekel, ja. Kar jih je morda malo presenetilo. Vedel sem, da sem v igri, ampak bil sem že večkrat, pa nikoli ne veš, kako se bo izteklo. Torej to z nagrado je prišlo počasi za mano, da sem vse skupaj dojel. Je pa bilo v tistem času toliko intervjujev, da sem dejansko imel vsak dan obiske. In še vedno me kdo obišče. (smeh, op. a.). Najbolj sem to občutil ali pa se zavedel, ko so mi v galeriji mesta Ptuj pripravili sprejem. Pričakalo me je ogromno ljudi, tudi taki, ki ne obiskujejo redno likovnih razstav ali prireditev. Prišli so samo zato, da so mi lahko čestitali. Ta topli občutek, da te sprejemajo, mi dosti pomeni. Sprejetost, zaupanje in iskrenost mi od nekdaj pomenijo ogromno. Tudi to, da so me Haložani vzeli za svojega.
Včasih so Haloze spadale pod ptujsko občino. Takrat in danes ponekod še vedno velja prepričanje, da se jih Haloze ne tičejo, ker so sinonim za revščino. Marsikdo je na mojih slikah Haložanov namreč videl predvsem revščino. Dejansko pa sploh ne gre za to. Gre za način življenja, ki se je v Halozah dolgo ohranil zaradi izolacije, geografske lege. Nekoč smo vsi tako živeli. Vsi smo pravzaprav s kmetov, ampak to zelo radi negiramo. Nekdo živi deset let v mestu in se že ima za meščana, ampak sploh ne čuti z mestom. Nekaj generacij mora živeti v mestu, da si lahko meščan. In Ptuj ima malo meščanov. Tako pač je.
Haložani so eden izmed vaših ciklov, s katerimi ste dokumentirali Haloze, zgodbe iz vsakdana tamkajšnjih prebivalcev. Brez zaupanja, sprejetosti, o čemer ste govorili prej, bi bilo to najbrž zelo težko.
Jaz sem na neki način imel srečo. Živel sem v času, ko so Haložani še bili Haložani, ko so še živeli na tak način. Se je pa to začelo zelo hitro spreminjati. Njihovo kmečko življenje sem začel bolje spoznavati in fotografirati na romanjih, ko so hodili na Ptujsko Goro, in potem na ptujskih sejmih. Sploh na začetku, ko še nisem imel avtomobila, sem te kmečke ljudi pretežno slikal tukaj okrog Ptujske Gore. Vsi so me poznali tudi zaradi tega, ker sta bila moja starša učitelja in skoraj ni bilo človeka, ki ga ne bi učila. Mama je poučevala v prvem razredu, oče pa od petega do osmega razreda. Nekoč je bilo na Ptujski Gori 260 učencev, danes jih je približno 40. Je pa to zdaj podružnična šola, ki spada pod Majšperk. No, če se vrnem nazaj. V tistih časih je začel izhajati tudi lokalni časopis. Radio in televizija sta bila takrat bolj kot ne redkost. Je pa precej ljudi imelo naročen časopis. V njem so bile objavljene tudi moje fotografije in besedila. Znal sem se pogovarjati z ljudmi in oni so to čutili. Ljudje začutijo, če si preprost in iskren. V tistih časih ni bilo tako, da bi te vprašali, ali imaš dovoljenje, da jih lahko fotografiraš.
Jaz sem jih pač fotografiral in oni so bili tega veseli. Bistvo mojega slikanja je to (jaz uporabljam besedo slikanje, ker mi doma nismo rekli fotografiranje, ker se je to slišalo preveč učeno, pa smo rekli fotografiji slika in zdaj mi vsi drugi dopuščajo, da "slikam". Čeprav je teoretično tako, da je, če je narejena fotografija dana v okvir in je obešena, to slika), da sem se z njimi družil in oni so me tako sprejeli. Čutili so, da sem del njih in del tega koščka zemlje. Verjetno bi bilo drugače, če bi jih prišel slikat nekdo, ki ga ne bi poznali. Ravno zato je moja fotografija posebna in drugačna od vseh, ko me primerjajo s svetovnimi mojstri fotografije. Ravno zato. Ker imajo te slike moč, ker prikazujejo življenje. Ne socialnih stisk, lahko pa vidiš tudi samo to, če hočeš.
Kdaj ste posneli prve "slike"?
Zgodba je dolga. Moja mama je zgodaj izgubila sina. Imela je samo eno ali dve njegovi fotografiji. Ko je bila noseča z mojo sestro, je kupila družinski fotoaparat, da bi jo fotografirala. Si je pa želela tudi fanta in tako sem na svet privekal jaz. Štiri razrede osnovne šole sem obiskoval na Ptujski Gori, nato sem šel v nižjo gimnazijo v Lovrenc na Dravskem polju. V tretjem razredu nižje gimnazije sem si na bližnjem hribu med smučanjem zlomil nogo. Zaradi težke poškodbe sem moral eno leto pavzirati. Takrat mi je mama zaupala družinski fotoaparat. Naslednje leto pa so me že poslali na Ptuj v četrti razred nižje gimnazije. Stanoval sem v dijaškem domu, kjer sem leta 1953 naredil prve fotografije. Sprva sem jih nesel razvit k fotografu, pozneje sem v temnici Foto kino kluba Ptuj s sošolcem Emeršičem izdelal prve lastne fotografije. Fotografiral sem ves čas gimnazije. Zanimala me je predvsem fotografija kot taka, ne dogodki, da bi jih slikal. Leta 1957 sem šel študirat na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljano, kjer sem v drugem letniku spet težje zbolel in spet moral prekiniti šolanje za eno leto. Po tistem sem se zavestno odločil, da bom fotografiral za razstave. Prvič sem razstavljal leta 1960 in od takrat razstavljam neprekinjeno. Torej je letos 60 let, odkar se aktivno ukvarjam s fotografijo.
Leta 1969 so vas razglasili za najboljšega razstavljavca v Sloveniji, pozneje še v nekdanji skupni državi. Ducat let vas je spremljal ta naslov. Za cikel Portreti s ptujskih ulic, ki ste jih prvič razstavili leta 1971, ste dobili zlato ptico. Bili ste prvi, ki ste nagrado prejeli za fotografijo. Za cikel Koline, ki velja za enega vaših najmočnejših ciklov, pa ste leta 1979 prejeli nagrado Prešernovega sklada. Je bilo težko usklajevati službo in to vašo strast do fotografije?
Ne. Živel sem v času, ko je bilo to mogoče. Zaposlen sem bil tovarni glinice in aluminija v Kidričevem. Takrat je bilo običajno, da če je bil kdo diplomirani inženir, je prevzel neko vodstveno funkcijo. Jaz pa sem se temu vedno upiral. Sprva so to v podjetju težko razumeli, ampak sčasoma so se sprijaznili s tem, da sem se želel ukvarjati zgolj in samo s stroko. Takrat je bila to velika tovarna na območju nekdanje Jugoslavije. Strateška tovarna. Ni bilo običajno, da se lahko fotografira notranjost. Potem ko se je pa leta 1962 ustanovil tovarniški časopis, smo nekaj časa imeli svojega novinarja, jaz pa sem fotografiral. Zanimivo je bilo to, da so sprva na odprtjih ali prireditvah slikali direktorje in pomembneže, jaz pa sem začel slikati delavce. Urednik pa je takšne fotografije rad objavljal, ker je vedno imel na razpolago slike, ki niso bile na nič vezane. Tako se je počasi uveljavljalo, da je tudi navadni delavec prišel v ospredje. Jaz teh fotografij nisem delal za razstave, se je pa to nabiralo in komaj leta 2012 sem dejansko naredil razstavo tovarniške fotografije. Res je, da to ni tako enotno kot kakšna druga serija, ampak kljub temu smo to jaz in moji Haložani v drugi preobleki v tem prostoru, a ne?
Glede hobija je pa tako. Fotografirat sem šel takrat, ko sem bil pri volji in šel sem fotografirat tisto, kar sem sam hotel. Včasih sem šel trikrat, pa nisem nič dobrega ustvaril, četrtič pa sem posnel ogromno dobrih slik. Tak način dela je zagotovo prispeval k temu, da je moja fotografija taka, kot je. Večino nagrad sem prejel na različnih natečajih tudi v svetovnem merilu. Osebno mi največ pomenijo nagrade, ki zajemajo širši likovni prostor. Prva taka nagrada zame je bila zlata ptica, nato nagrada Prešernovega sklada in seveda Prešernova nagrada za življenjsko delo.
Dobil sem recimo plaketo Abrašević, ki so jo v Jugoslaviji običajno dobivali orkestri in zbori, jaz sem bil spet izjema, ki sem jo prejel kot oseba. Sem tudi dobitnik Valvasorjevega priznanja za zbiranje dokumentacije o fotografiji. Na začetku svojega ustvarjanja sem zbiral dokumentacijo, ker sem se prek tega učil. Pozneje se je tega nabralo toliko, da sem se začel ukvarjati tudi z zgodovino fotografije. Prve predstavitve slovenske povojne in medvojne fotografije v okviru Kabineta slovenske fotografije v Kranju sem dejansko pripravil jaz.
Kako pa so nastala Dvorišča?
Pred leti smo imeli delavnico, na kateri sem poskušal mlade nagovoriti da bi slikali dvorišča, oziroma prostor, kamor zahajajo domačini. Podoba tega prostora se je namreč začela spreminjati, izginjati. Med mladimi ni bilo kaj dosti zanimanja, jaz pa sem dvorišča začutil in tudi to, da jih je treba dokumentirati. Vse se spreminja. Mojih Haložanov, tega načina življenja ni več. Razlika med mestom in deželo se je spremenila in če so zdaj še kje tisti pravi Haložani, so že posebneži. Pozneje sem tudi v tovarni nehal slikati ljudi. Vse več je bilo najetih delavcev. Ti niso rekli "to je naša fabrika". In teh nisem več mogel slikati. Nekateri menijo, da so moj najmočnejši cikel Koline. Danes na to marsikdo gleda drugače. Takrat pa je bil to način življenja. Shrambo je bilo treba napolniti in ni šlo zgolj za druženje in običaj. Sicer ta običaj lahko razumeš tudi kot nege vrste darovanje … V enem izmed intervjujev sem dejal, da sem s ciklom želel tudi opozoriti na nasilje, ki se dogaja v svetu. To je le eno od možnih razumevanj. Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj se bo dogajalo z Jugoslavijo. Koline vedno dam na razstavo, a ne preveč, da ne prevladajo.
Imate vedno s seboj fotoaparat?
Ne. Vzamem ga samo za dokumentacijo, na primer v Lendavi sem si poslikal razstavo, drugače pa grem slikat za razstavo. Veste, raven kakovosti fotografije je močno padla. To je vsesplošen problem. In ni tako samo na področju fotografije. Nekoč si moral poznati obrt, da si znal narediti fotografijo. Danes z digitalno tehniko lahko narediš tehnično solidno sliko. Pritisneš in imaš. Problem je, da nekateri mislijo, da je taka fotografija dobra. Pa ni. Poleg tega je pri fotografiji ogromno ponavljanja. Nikjer drugje ga ni toliko kot ravno pri fotografiji. Ti moraš dati nekaj sebe v fotografijo. Kot Marenčič, ki je dal v pokrajinsko fotografijo nekaj res avtorskega. Danes marsikje tega ni. Jaz dejansko 60 let izdelujem fotografije, vedno sem ostal pri črno-beli fotografiji in pri isti temi, v istem prostoru. Ne moreš narediti enako dobrih fotografij, če greš za 14 dni na neki izlet, kot takrat ko dejansko na tistem območju nekaj časa živiš in čutiš ljudi, deželo. Pri mladih je pa včasih še druga težava. Zelo veliko znajo povedati o svojih slikah. Ampak mene ne zanima to, kar govorijo o sliki. Če je dobra, je dobra, če pa je slaba, je pač slaba. In razlaga nič ne zaleže. Svoje delo moraš vedno primerjati s tistim, kar je že narejeno, in moraš ogromno vedeti. In na vseh teh razstavah je dejansko ogromno ponavljanja. Tudi danes poskušajo moje slike posnemati, ampak tako, da imajo na predpasniku napis turističnega društva pri nekih opravilih. Tudi v časopisu je treba paziti na kakovost fotografije. Mladina recimo goji kakovostno fotografijo. Ampak to moraš videti. Tudi na televiziji je tako. Je treba stremeti h kakovostni sliki.
Ste doslej zamenjali veliko fotoaparatov?
Ne. Jaz sem sorazmerno skromen. Čeprav s tehniške stroke nisem bil tak, da bi me aparat kot aparat zanimal. Če je bilo treba kaj nabaviti, sem dolgo prosil za pomoč kolego fizika in fotografa na Inštitutu Jožef Stefan, Marjana Smrketa, da mi je svetoval. Na začetku sem pravzaprav ogromno delal na izposojenih fotoaparatih, prvi aparat sem si kupil leta 1959. Ko sem slikal ljudi, sem prešel s 6 x 6 na format laica. Že vmes sem imel izposojene aparate laica. Takrat še v bistvu ni bilo zumov. Pristal sem na širokem kotu na 28mm objektivu, ki ni ekstremno širok. Marsikomu danes zamerim, ko misli, da z blazno širokim kotom naredi dobro fotografijo, dejansko pa je fotografija samo prazna. Digitalno pa fotografiram od leta 2007, ampak to za svojo dokumentacijo. Najbrž ni umetnika v Sloveniji, ki bi imel toliko zbrane dokumentacije o sebi, o svoji fotografiji in širše. To mi je tudi hobi.
Še en konjiček imate, za katerega marsikdo morda ne ve. Ste tudi vitez vina.
Res je. (smeh, op. a.) To sem postal prek fotografije. Sicer je tudi moj oče imel gorice. Jaz pa imam zdaj klet. Sodov ni, so pa steklenice. Iz različnih koncev. Prek fotografije sem spoznal marsikatero vinarstvo. Najljubša vina so mi dobra vina. Ko kam grem, vedno izberem področna vina. In še nekaj moram poudariti. Ne pijem vina, jaz samo pokušam.
Menda bi tukaj na Ptujski Gori utegnil zaživeti fotografski center.
Kdo ve. Morda. Najstarejša vnukinja je pred kratkim magistrirala na fakulteti za arhitekturo. V nalogi je v eni izmed bližnjih hiš tukaj na Ptujski Gori naredila fotografski center. Marsikaj bi bilo treba predelati, dograditi. Prostor bi bil namenjen spodbujanju digitalne, klasične fotografije, delavnicam, seminarjem. Tam bi bila knjižnica, arhiv. Gre bolj za arhitekturni projekt kot vsebinski. Temelj pa je. Tako kot je Prešernova nagrada en majhen košček k uveljavitvi fotografije. Eden izmed mlajših fotografov mi je rekel: "To ni nagrada zate, to je nagrada za nas mlajše generacije, ker to pomeni, da je fotografija dobila eno širše družbeno priznanje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje