Oglas
Z opero Jevgenij Onjegin je Peter Iljič Čajkovski ustvaril delo, ki celo bolj verno ponazarja duha romantične dobe kot literarna predloga Aleksandra Puškina, ki sicer velja za enega vrhuncev ruske romantične literature. Čajkovski je namreč opero - pri nas so jo prvič uprizorili v Cankarjevem domu - zasnoval izrazito fragmentarno. Iz izvirne zgodbe je prevzel le nekaj najbolj znanih prizorov, ki odločno prodirajo v notranjost razčustvovanih junakov in ponazarjajo atmosfero okolja, v katerem se giba zdolgočaseni plemič Jevgenij Onjegin, v čigar psihi se tudi skrivata bistvo in vzrok njegovega propada.
Prednost monologu, v katerem se najbolje razodene psiha
Poteza, s katero je Čajkovski oblikoval Puškinovo v sedemdesetih letih že skoraj ponarodelo pesnitev oziroma roman v verzih, je skoraj bolj romantična od izvirnika. Čajkovski se izkaže za mojstra predstavljana razvrane notranjosti dramskih likov, ki jih prav zaradi intenzivnega notranjega življenja raje kot v dialoge postavlja v monološke situacije. Tako Jevgenij Onjegin P. I. Čajkovskega, čeprav tematsko kroži okoli ljubezenskega zapleta, ne ponuja pravega ljubezenskega dueta, čustva junakov pa se najbolj intenzivno izražajo v monologih; v tem še posebno izstopa prizor, v katerem Tatjana piše pismo. Prav v razvoju Tatjaninega lika tudi najbolj pride do izraza skladateljeva subtilnost, sposobnost razumevanja pomena tudi najbolj drobnih razvojnih potez posameznih likov. Ponovno se obrnimo k Tatjani, kajti Čajkovski kot tankočuten opazovalec človeške duše mojstrsko in jasno začrta njeno dozorevanje iz mladega, naivnega dekleta v uglajeno, odgovorno ženo, trdnih moralnih nazorov.
Poteza Aleksandra III. in Čajkovski 'superstar'
Z ogledom opere Jevgenij Onjegin spremljamo delo, ki je Čajkovskega naredilo za ljubljenca množičnega občinstva. V času, ko so skladatelje velike peterice (Musorgski, Cuj, Balakirev, Rimski Korzakov, Borodin) častili kot tiste, ki so na temeljih, ki jih je položil Mihail Glinka, osnovali pravo rusko klasično glasbo velikega zamaha, so kritiki prispevke Čajkovskega ocenjevali kot pretirano formalistične in podrejene zahodni glasbeni estetiki. A prve uprizoritve Jevgenija Onjegina leta 1879 so bile adut, ki ga je Čajkovski v prihodnje dobro vnovčil. Čeprav je šlo za produkcijo moskovskega konservatorija - Čajkovski je vztrajal, da naj nastopijo le mladi izvajalci - in so tako nastopali neizkušeni pevci in glasbeniki, se je glas o dobri operni predstavi razširil.
Prva 'velika' premiera se je zgodila šele leta 1885, ko je car Aleksander III. osebno predlagal uprizoritev Jevgenija Onjegina v Sankt Peterburgu. Kritiki so bili neprizanesljivi, občinstvo pa navdušeno in je Čajkovskega dokončno sprejelo za svojega. Jevgenij Onjegin še danes velja za eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih ruskih oper in ohranja sloves Petra Iljiča Čajkovskega kot enega največjih skladateljev vseh časov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje