V dvorani Paula Kleeja visi pod stropom tristo črnih oblakov, izdelanih iz gum tovornjakov. Zanimiv začetek novega življenja znamenite umetniške zbirke K20 nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Osnova zbirke je bil namreč nakup 88 Kleejevih del leta 1960. Tako je ravno pred nekaj dnevi umrli umetnostni zgodovinar in kurator Werner Schmalenbach začel oblikovanje zbirke K20. Dopolnjeval jo je do leta 1990, ko je vodstvo düsseldorfskega muzeja, ki zbirko - in od leta 2002 tudi zbirke K21 - hrani, prevzel Armin Zweite. Zbirka K20 dve leti ni bila na ogled, saj so zanjo gradili prizidek k staremu objektu. Vrata je stavba 'hišnih' arhitektov zbirk K20 in K21 - načrtovala sta tudi prvi muzej - Otta Weitlinga in Hansa Dissinga odprla prav danes.
Kam so izginile barvne lestvice Gerharda Richterja?
Nova postavitev je delo ekipe Marion Ackermann, ki muzej vodi od lani. In očitno želi imeti občutek, da dela v svojih hiši. Stalno razstavo, ki se seveda razprostira tudi po starem objektu, je namreč precej 'premetala' in ob njo začasno namestila nekatera še povsem sveža dela. Tako je na primer ohranila priljubljeno Ameriško sobo, na sredi katere kraljuje Pollockova slika Številka 32. Vendar pa je presenetljiva njena odločitev, da namesto kombiniranih del (gre za integracijo na cesti najdenih predmetov v sliko), po katerih najbolj slovi, Roberta Rauschenberga predstavi z zgodnjim in tako dokaj čistim slikarskim delom. Kombinirana dela pa so morala v depo. Obiskovalci, ki so si muzej ogledali še pred uradnim odprtjem, so tudi zaman iskali Deset barvnih lestvic Gerharda Richterja. Zanimivo pa je tudi, da so Kleejeve risbe sedaj na ogled v prostoru, v katerega je Schmalenbach postavil instalacijo Josepha Beuysa.
Beuys mora biti
Morda in v bistvu očitno ima Ackermannova z Beuysom drugačne načrte. Pravzaprav jih 'mora' imeti, saj deluje vendar v Düsseldorfu in vemo kako zelo je Beuys zaznamoval düsseldorfsko sceno. No, prav res je za jeseni in hkrati kot prva velika posebna razstava v prenovljenem muzeju napovedana razstava Beuysovih del, in sicer z naslovom Parallelprozesse (Paralelni procesi). Muzej sicer premore več kot 60 Beuysovih del.
Zbirko K20 pogosto opisujejo kot eno najbolj reprezentativnih zbirk klasične moderne. Poleg že omenjenih avtorjev, v njej prominentno nastopajo predstavniki vseh gibanj klasične avantgarde, povojno evropsko umetnost pa z največ deli zastopajo Gerhard Richter, Markus Lüpertz in Per Kirkeby. Zanimivo je, da je K20 leta 1989 uvedla prakso izdajanja vabil umetnikom, ki so nato vsako leto eden izdelali kakšno zares veliko delo posebej za muzej. Richard Serra in Daniel Buren sta dva od umetnikov, ki so vabilo sprejeli. Zbirka K21, pa je posvečena umetnosti poznega 20. in 21. stoletja. Avtorjev ne bomo naštevali, ker gre za ista imena, ki se pojavljajo na večjih, predvsem bienalnih, mednarodnih razstavah. Omenimo le, da so v muzeju še posebej ponosni na zbirko del predstavnikov gibanja arte povera Jannisa Kounellisa, Michelangella Pistoletta in Maria Merza.