Oglas
Veliki romantični pesnik, čigar 150. obletnico smrti v Nemčiji praznujejo 17. februarja, je bil namreč goreč zagovornik idej liberalizma in demokracije. Zaradi ostre družbenokritične misli, ki ni prizanesla nosilcem političnega in družbenega življenja v Nemčiji v prvi polovici 19. stoletja, so avtorja znamenite romance Lorelei pogosto obsojali. Obtožbe so bile še hujše, ko se je Heine zagrel tudi za utopični socializem in načrtovanje proletarske revolucije. Gonja proti Heineju je vrhunec doživela v prepovedi izdajanja Heinejevih del v Prusiji. S tem odlokom je bil Heine četudi ne uradno, pa vsaj dejansko "izgnan" iz domovine.
Vsak režim slavi svojega pesnikaV času Hitlerjeve nemčije se je zgodba ponovila. A boljši časi so bili na obzorju. Če so nacisti Heinejeve knjige zažigali kot neprimerne, je povojna oblast pesniške zbirke Pesmi, Nove pesmi, Knjiga pesmi, pesnitve Atta Troll in Nemčija, zimska pravljica ter druga dela razglasila za temeljna dela nemške književnosti. V obdobju demokratičnega preporoda v Nemčiji po koncu druge svetovne vojne, se je tako Heine tudi zaradi želje novih nemških voditeljev po simbolnem prelomu s preteklostjo hitro povzpel na mesto narodnega kulturnega junaka.
"Uporabnost" Heinejeve poezije
Čeprav najbolj znan kot romantični pesnik, je Heine pisal tudi prozo, potopise, eseje in feljtone.V času oblikovanja gibanja za ustanovitev enotne nemške države in v skladu s smernicami romantike se je Heinrich Heine pri pisanju balad in romanc navdih pogosto poiskal v motivih ljudskih bajk. Lirični Heinejev svet je prevzel tudi nekatere skladatelje. Motive za svoje kompozicije so v Heinejevih delih tako poiskali tudi Richard wagner, Franz Schubert in Robert Schumann.
Resnični Faustov sindrom
Heineju bi lahko pripisali tudi faustovski sindrom. Literat se je rodil v družini judovskega trgovca in sprva je kazalo, da bo tudi sam ponovil očetovo poklicno pot. A študij za trgovca mu ni šel prav dobro od rok. Bolj ga je privlačilo akademsko življenje. Po uspešnem študiju prava na univerzi v Göttingenu pa je kar naenkrat naletel na veliko oviro.
Kot judu so mu bila namreč zaprta vrata v akademski svet. Ko je moral izbirati med očetovo vero in akademsko kariero, je izbral zadnjo; "prodal je torej svojo dušo" in prestopil v protestantsko vero. Čeprav se je za potezo odločil po temeljitem premisleku, je to dejanje Heineja "mučilo" do smrti pri 58 letih, saj je v svojih mislih vedno znova omahoval med načeli judovstva in protestantstva.
Ko te prizadene "francoska bolezen"
Nemci so Heineju očitali tudi zagledanost v Francijo. Ljubezen do te dežele je Heineja "zadela" že v mladosti. V Napoleonu je namreč videl neke vrste odrešenika judov, saj je po osvojitvi nemških dežel razglasil, da smejo tudi judovski otroci hoditi v nemške šole. Na ta način je vrata v svet znanja odprl marsikateremu judovskemu otroku.
Ko še ni bilo televizije
Leta 1831 se je Heine kot novinarski dopisnik preselil v Pariz, kjer je ostal do svoje smrti leta 1856. Kot novinar naj bi v Nemčijo zanesel polliterarni žanr feljton. Slabosti nemške družbe je izpostavljal v duhovitih in pikrih spisih, ki jih Nemci danes - ko seveda ni več treba biti prav nič pogumen, da se razglasiš za velikega oboževalca Heinejevega dela - izpostavljajo tudi kot predhodnike zabavnih televizijskih šovov, ki gledalce zabavajo predvsem s skoraj brezobzirnimi šalami na račun politikov ter pripadnikov gospodarske elite in industrije zabave.
Sedemnajstega februarja Nemčija tako ne slavi le vsestranskega literarnega ustvarjalca, čigar delo je zaznamovalo obdobje pozne romantike; slavi tudi prodornega misleca, čigar očesu ni ostala skrita nobena patologija družbe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje