Oglas
Gradišnik, ki je kot prevajalec domišljijskih romanov pisateljice J. K. Rowling nasledil Jakoba Kendo, nam je namreč v spletnem klepetu zaupal, da je naredil dva vzporedna prevoda. Eden je povsem njegov, saj ga je pisal tako, kot da bi bil prvi prevajalec Harryjeve dogodivščine v slovenski jezik, pri drugem pa je upošteval kontinuiteto z delom Jakoba Kende.
Zadnji prevod seveda ni povsem svobodno delo Branka Gradišnika, saj je njegov prevajalski slog in jezik potrdila tudi založba Epta, ki skrbi za izdajanje prevodov Harryja Potterja. Tudi zato so vsaj nekoliko neupravičeni napadi nekaterih zvestih Potterjevih oboževalcev, ki trdijo, da je Gradišnik skoraj zmaličil delo Jakoba Kende. Gradišnik je poudaril, da je pri prevajanju dosledno upošteval besedišče izvirnika.
Razlog za ogorčenje nekaterih bralcev nad uporabo besed je Gradišnik našel tudi v šolskem sistemu. Slovenski otroci preprosto niso sposobni prebirati besedil z raznovrstnim besediščem, saj jih v šoli ne spodbujajo k samostojnemu in nenehnemu bogatenju besednega zaklada. Zato je celo dela klasikov treba prevajati vedno znova, saj naj bi bili na primer že Župančičevi prevodi Shakespeara zastareli. Zato tudi ni presenetljivo, da se številni otroci zgražajo nad uporabo predpreteklika v novem prevodu, saj jih nihče ne spodbuja k odkrivanju izrazoslovnega bogastva slovenskega jezika.
Rowlingova piše bolje kot Tolkien
Prevod šestega romana o najstniškem čarovniku ni prvi Gradišnikov izlet v deželo domišljije. Izkušnje s prevajanjem domišljijske literature si je nabiral že s trilogijo Gospodar prstanov. Branko Gradišnik je prevajanje megalomanskega Tolkienovega dela ocenil za zahtevnejše od prevajanja Harryja Potterja. Pa ne zato, ker je imel tedaj nekoliko manj izkušenj s "čudaškimi" izrazi, ampak tudi zato, ker je Gospodarja prstanov napisal "človek brez pisateljskega talenta", kot je Gradišnik označil JRR Tolkiena. Tolkienovo pisanje je tako ponekod zelo okorno in prinaša dolge strani, na katerih se pravzaprav nič ne zgodi. Povsem drugačno je pisanje J. K. Rowling, lažje in vedrejše, Gradišnik pa je njen slog označil celo za rahlo dickenovskega.
Prebirajte Williama Goldinga!
Čeprav sta njegova prevoda trilogije Gospodar prstanov in šestega romana o Harryju Potterju medijsko zelo odmevna, pa je Branko Gradišnik precej ponosnejši na svoj prevod dela Dediči pisatelja Williama Goldinga. Roman o zadnjih neandertalcih, ki jih pobije nova človeška vrsta, je tudi Golding sam najbolj cenil med svojimi deli. Gradišnik pa zagotavlja, da je knjiga tako odlična, da vam lahko celo spremeni življenje.
Strogo zaupno po ...?
Branko Gradišnik literature, dostopne na policah slovenskih knjigarn in knjižnic, seveda ne bogati le s prevodi. Do zdaj je med drugim izdal roman Nekdo drug, zbirko esejev Leta sedmih skomin: Izbor esejev iz kolumne Prav nič zaupno, zbirko kratke proze Čas, največ bralcev pa je morda osvojil s hudomušnima potopisnima romanoma Strogo zaupno na Irskem in Strogo zaupno po Siciliji.
Vsi oboževalci "humoreskno-potopisnega" žanra boste morda čez nekaj let spet prišli na svoj račun. Branko Gradišnik bo zbirko verjetno dopolnil še z enim delom. Morda bo govorilo o poti po Hrvaški.
Kako se kali pisatelj?
Branko Gradišnik se je očitno kalil v družbi z dobro literaturo. V otroštvu je namreč prebiral dela iz očetove knjižnice in že pri desetih posegal po Balzacu in Dostojevskem. Ni pa presenetljivo, da je Gradišnika, čigar pisanje je pogosto humorno, najbolj zaznamovala knjiga Trije možje v čolnu, legendaren humoren opis potovanja treh Angležev po reki Temzi.
Pa še majhen namig za dobro prevajalsko delo. Tudi če vas knjiga prevzame, se ne smete preveč navezati nanjo. Ali kot o svojem odnosu s knjigo, ki jo prevaja, pravi Branko Gradišnik: "Sem kot poklicni morilec – ne smem se čustveno preveč vezati, če želim biti učinkovit."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje