Prevod drame Shakespearjevega sodobnika Johna Websterja je eno zadnjih del, pod katero se je podpisal letos umrli Janez Menart. Zgodba je napisana po resničnih dogodkih, ob Vojvodinji Malfyjski pa šteje za najbolj znano Websterjevo delo. Ideje za svoje eseje Pavček, avtor memoarskega dela Čas duše, čas telesa, ponavadi dobi na sprehodih ob morju, tokrat pa razmišlja tako o vinu kot o 11. septembru. O gledališču pa je razmišljal Vasja Predan, ki piše o slovenskem gledališču po 2. svetovni vojni in dramskih umetnikih.

Mojstrski prevod
O prevajanju Janeza Menarta je govoril njegov kolega iz druščine štirih Ciril Zlobec, ki je prevod ocenil za mojstrsko delo, saj je prevajanje drame v verzih zelo zapleteno. Menart si je vedno želel napisati dramsko delo, a mu to nikoli ni uspelo; le delno si je željo uresničeval s prevodi, ki se jih je letoval, čeprav nikoli niso doživeli dramske postavitve.

Istra, Dolenjska in notranje pokrajine
Andrej Arko je pri Pavčkovem pisanju posebej izpostavil sposobnost, da vidi drobne skrivnosti življenja. Bralcem Pavček predstavlja Dolenjsko, Istro in notranje pokrajine, po katerih tavajo lepo, popolno, božje, hvaležno, sram in obžalovanje, kot se je izrazil Arko. Pavček pa se spominja tudi nekaterih kulturnih dogodkov in pokojnih umetnikov.

Teatrologija je kot arheologija ...
Prav tako umetnike, le da dramske, v Teatroloških študijah in esejih obravnava Vasja Predan. V knjigo je vključil esejizirane portrete Štefke Drolc, Andreja Hienga, Borisa Cavazze in drugih vidnih dramskih ustvarjalcev. Predan, ki gledališke in literarne kritike objavlja že od leta 1951, sicer meni, da je teatrologija zelo podobna arheologiji, saj je gledališka predstava živa le, dokler poteka. Vse fotografije, radijski in filmski zapisi, ki jo snemajo, le dokumentirajo že mrtev dogodek.