Ob nemškem pisatelju Edgarju Hilsenrathu se domači založniki počutijo malce nelagodno, čeprav knjige 80-letnega nekdanjega taboriščnika v ZDA dosegajo milijonsko naklado. V domovini so prepričani, da so Hilsenrathove knjige “preveč grozljive, preveč posmehljive in prostaške.”

Hilsenrath, ki je moral na begu pred nacisti Nemčijo zapustiti leta 1938, se je leta 1975 vrnil, obenem pa se v literarnih krogih uveljavil s svojim prvim romanom, Nemec, ki je živel kot Jud.

Česa Nemci nočejo slišati?
Revija Der Spiegel je zgodbo o nacističnem oficirju, ki ob koncu vojne prevzame identiteto ene izmed svojih žrtev, da bi si rešil glavo, pohvalila zaradi duhovitih opisov najtemnejšega obdobja nemške zgodovine. Čeprav je knjiga v ZDA nemudoma postala uspešnica, so jo v Nemčiji prvič izdali šele šest let kasneje, ker so založniki presodili, da ljudje prej “še niso bili pripravljeni nanjo”.

Nikomur ne prizanese
Pisatelj ni ostal dolžan niti svoji “izvoljeni domovini”, Ameriki, o čemer priča naslov še enega izmed njegovih avtobiografskih romanov, Fuck America.

Za svoje najboljše delo pa šteje roman Zgodba poslednje misli, ki se ukvarja s pobojem Armencev v vstaji proti Otomanskemu cesarstvu leta 1915. Za roman je prejel tudi literarno nagrado Alfreda Döblina.

Še skriva adute
Hilsenrath, ki je 9. aprila dopolnil 80 let, še vedno ustvarja: njegov naslednji roman, Berlin Endstation (Končna postaja Berlin), bo založba Dittrich Verlag izdala maja; tokrat gre za avtobiografsko pripoved o pisateljevi vrnitvi iz New Yorka v povojni, z zidom razdeljeni Berlin.