Slavko Jan se je dokazal kot režiser in igralec. Foto:
Slavko Jan se je dokazal kot režiser in igralec. Foto:
Kaj je bilo novega na slovenskih odrih v sezoni 2003/04, prinaša novi letopis. Foto: Mestno gledališče ljubljansko

Dokumenti so posvečeni 100. obletnici rojstva igralca, režiserja in pedagoga Slavka Jana, ki so jo praznovali lani. Na lanskem Borštnikovem srečanju so gledališčniku posvetili simpozij, svoje misli o Janu pa so za Dokumente med drugim zapisali Polde Bibič, Mojca Kreft, Rapa Šuklje in Dušan Mlakar. V Slovenskem gledališkem letopisu pa so Mojca Zoran Jan, Peter Bedjanič, Uršula Teržan in Gregor Butala ocenili, kakšna je bila gledališka sezona 2003/04. Tako letopis prinaša tudi podatek, da so vse ustanove razen Drame zabeležile večji obisk kot sezono predtem, kar je prispevalo k pozitivni oceni sezone.

Kdo je kaj sezone 2003/04
Letopis prinaša podatke o vseh, ki so pred dvema letoma igrali, plesali ali le statirali v gledališču, ocenjuje različne festivale, omenja gostovanja in izdaje o gledališču, prinaša pa tudi seznam dobitnikov gledaliških nagrad. Avtorji so si pisanje razdelili po področjih; tako je Peter Bedjanič pisal o operni umetnosti, Gregor Butala o dramskem gledališču, Mojca Jan Zoran se je posvetila lutkovnemu gledališču, o baletu in sodobnem plesu pa je pisala Uršula Teržan.

Kdo lahko piše plesne kritike?
Slednja je tudi opozorila na problematičnost plesne kritike, saj naj bi bili avtorji, ki se jih lotevajo, za tovrstno pisanje premalo usposobljeni, zato namesto kritik pišejo površne osebne impresije. Bedjaničev zapis prinaša opombo o pomembni vlogi Cankarjevega doma za operne predstave, saj naj bi bilo akustično naujstrežnejše, Jan Zoranova pa je spomnila na lutkovno gledališče, ki je pri slovenskih obiskovalcih dobro zapisano, saj v njem ustvarjajo tudi režiserji drmaskih predstav, kot so Diego de Brea, Matjaž Pograjc in Vito Taufer.

Jan kot zasebni človek in gledališčnik
Avtorji, ki so pisali o Slavku Janu (gledališki ustvarjalec je umrl leta 1987), so se njegovega dela lotevali z različnih zornih kotov. Nekateri, med njimi Polde Bibič, so ga predstavili z osebne plati, ko so zapisali anekdote o stvareh, ki jih je doživel, drugi pa so bolj znanstvene narave. Večina avtorjev pa se posveča njegovemu konzervativnemu ali tradicionalnemu razumevanju gledališke umetnosti. Večino svojega opusa je Jan ustvaril v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, ko je bila režiserjeva neopaznost v predstavi vrednota, ki ji je sledil tudi sam.

Zaslužen za neodvisnot teatra
Prelomnico v njegovi karieri so pomenili Hlapci, uprizorjeni leta 1948, s katerimi so slovenski gledališčniki v svojo kakovost prepričali tudi mednarodno javnost. Pokazali so ji tudi, da je bilo mogoče tudi v ideološko občutljivih časih v Slvoeniji postavljati drame, ki niso prihajale z območja Sovjetske zveze, za tovrstno neodvisnot ljubljanske Drame pa je bil zaslužen tudi Slavko Jan, je prepričan direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina.