Foto:
Foto:
Carl von Clausewitz si je na bojišču zapisoval svoja razmišljanja o vojni.

Neposredne izkušnje z bojnim poljem so nemškega stotnika Carla von Clausewitza spodbudile k razmisleku o vojni in nastala je ena najpogosteje citiranih teorij o bojevanju med narodi. Knjiga, ki je v nemškem izvirniku izšla leta 1832, je močno vplivala na način vojskovanja v 19. stoletju, bila pa je celo osrednji učbenik za nemške vojake na začetku 20. stoletja.

Načela, ki naj vodijo dobrega stratega
Čeprav so von Clausewitzevo knjigo kot zapovedano čtivo prebirali vojaki, pa v knjigi ne boste našli recepta za uspešno vodenje vojne. Avtor se je ustavil pri zapisovanju splošnih načel, ki naj bi vojake, še posebno pa njihove nadrejene, vodila pri načrtovanju vojskovanja.

Vojaki nadaljujejo delo politikov
Vsaj dve tezi o vojskovanju, s katerima je Carl von Clausewitz usmeril pozornost na svoje zapiske, velja omeniti. Von Clausewitz je drugače od večine vojaških teoretikov menil, da je uspešna obramba močnejša od napada, med večne pa se je zapisal tudi njegov izrek, da je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. Ta izrek mu je tudi prinesel naziv utemeljitelja klasične politične teorije vojne.

Spopad z arhaično nemščino
Delni prevod knjige je sicer že leta 1985 izšel v Časopisu za kritiko znanosti, v celoti pa je delo prevedel Slavko Hozjan. Hozjan se lahko z opravljenim delom upravičeno pohvali, saj se je spopadel z izvirnim besedilom, zapisanim v arhaični nemščini, s katero bi imela večina sodobnih Nemcev velike preglavice.

Da bi se prepričal, da ni zgrešil osnovnega pomena besedila, pa je Hozjan izvirnik primerjal še s prevodi v štiri svetovne jezike.