V Amsterdamu vsako leto umre vsaj 15 ljudi, ki jih ne pozna prav nihče. Foto: RTV SLO
V Amsterdamu vsako leto umre vsaj 15 ljudi, ki jih ne pozna prav nihče. Foto: RTV SLO
Pesnik Frank Starik je prepričan, da bi se moral prav vsak od tega sveta posloviti v družbi živopisanih rož. Foto: EPA
Pogreb bi moral biti zabaven dogodek, na katerem bi se spominjali zanimivih dogodkov iz življenja pokojnika. Foto: EPA

Amsterdamskega pesnika Franka Starika je usoda "zapuščenih duš" tako prizadela, da je skupino pesnikov zvabil k prav posebnemu projektu. Kadar koli v Amsterdamu najdejo truplo neznanega človeka, pogrebni zavod pokliče pesnika prostovoljca, da napiše pesem, katere recitiranje pospremi pogreb neznanca, ki bi se sicer od sveta moral posloviti v grobni tišini.

"Ljudem želim vrniti življenje, zgodovino. Vsak v Amsterdamu, naj je bogat ali reven, bi moral imeti dostojen pogreb z rožami, s kavo in pogovorom o njegovem ali njenem življenju."

Nevednost spodbudi domišljijo
Frank Starik zanika, da je pisanje pesmi o popolnih neznancih povsem za lase privlečeno. Najboljše pesmi namreč pogosto nastanejo prav o ljudeh, o katerih pesnik najmanj ve. Šele nevednost mu namreč pusti proste roke in mu omogoči, da svoji domišljiji pusti zares proste roke. Pogosto je najtežje spesniti dostojne verze prav o ljudeh, o katerih veš skoraj vse.

Mračnjaški pesniki?
Kmalu zatem, ko je novica o pesniki pogrebcih prišla v javnost, so se na pesnike usule ogorčene izjave, da so se akcije lotili zgolj zaradi svojih čudaških nagnenj in ljubezni do vsega mračnega. Starik zanika, da bi člane njegove skupine "mučili" voajerizem, melanholija in predajanje fantaziranju o posmrtnem življenju. Na pogrebih neznancev tudi ne iščejo navdiha, ki ga sicer ne znajo poiskati v bolj "normalnih" sferah življenja. Vodila naj bi jih zgolj in samo želja po vrnitvi dostojanstva ljudem.

Kot vampir ob kiti česna
Frank Starik je izpostavil še eno vodilo svojega dela. Pretresel ga je spremenjen odnos do smrti sodobnega človeka. Včasih so se ljudje veliko manj bali konca življenja in so bili pogrebi prava mala zabava, na kateri so se pogrebci z veseljem razgovorili o zanimivih pripetljajih v življenju pokojnika. Danes je povsem drugače. Smrti se bojimo bolj kot "vampir križa in kite česna" in najraje bi se izognili tudi obisku pogreba najbližjih prijateljev in sorodnikov.

Čeprav je Amsterdam milijonsko mesto, pa Starikova ekipa ni "preobremenjena". Amsterdamski pogrebni zavodi vsako leto pokopljejo samo okoli 15 ljudi, ki za seboj ne pustijo prav nobene sledi. To pomeni, da pogrebni zavodi ne morejo najti niti enega sorodnika in niti enega znanca umrlega. Frank Starik jih skuša z iskrivimi pesmimi prepričati, da je smrt samo ena od postojank, oddih na katerih ne uide prav nikomur.