Maja Vidmar piše že od prvega razreda. Foto: RTV SLO
Maja Vidmar piše že od prvega razreda. Foto: RTV SLO
Maja Vidmar
K branju ne bi smeli siliti, meni Vidmarjeva. Foto: RTV SLO
Maja Vidmar
Med njenimi zadnjimi nagradami sta nagrada Prešernovega sklada in Jenkova nagrada. Foto: RTV SLO

Kljub temu se pesnici, ki je letos prejela nagrado Prešernovega sklada, "praznik" zdi pomemben za tiste, ki so vo poeziji našli način, "da jim zaigra srce". Svojo prvo pesem je Vidmarjeva napisala že v prvem razredu iz navdušenja nad junakom iz kavbojske nadaljevanke, zdaj pa kavboji v njenih delih ne nastopajo več, ampak so ta pogosto erotično obarvana. Zanje ne trdi niti da so plod domišljije niti da opisujejo konkrtne izkušnje, ampak pravi, da "brez konkretnih izkušenj ne bi znali hoditi niti po cesti, seveda pa to ne pomeni, da je poezija fotografski aparat".

Prevodi so kompromis
Preberite si tudi klepet z Majo Vidmar.
Od poezije se v Sloveniji ne da živeti, pravi pesnica, ki precej gostuje tudi v tujini, predvsem v Avstriji. Njena dela so prevedena v precej slovanskih jezikov, poleg tega pa tudi v angleščino, nemščino, španščino, italijanščino, francoščino in druge jezike. Za prevode pravi, da so vedno kompromis. "Z veseljem bi sprejela prevode, ki se celo zelo oddaljijo od izvirnika, če v drugem jeziku zaživijo kot umetniško delo. Pomembno pa se mi zdi sodelovanje med prevajalcem in avtorjem, ker se tako vendarle lahko izognemo nepotrebnim oddaljevanjem," meni o dilemi, ali so prevodi še delo avtorja ali kompromis med izvirnikom in delom prevajalca.

K branju ne bi smeli siliti
Čeprav predvideva, da bralne navade Slovencev niso najboljše, meni, da jih k branju ne bi smeli siliti. S šolo in mediji bi bilo treba ustvariti okolje, ki bi spodbujalo branje. Za promocijo poezijo bi se bilo treba truditi, da bi jo že v nižjih razredih in nato skozi gimnazijo vpeljevali kot igro, "ne kot nekaj, kar je samo za izbrance, kar lahko razumeš samo, če si dovolj pameten ali utrgan".

Literarni večeri zahtevajo poštenost
Slovenski pesniki se ne družijo dovolj, pravi Vidmarjeva, ki meni tudi, da so pesniki tako kot vsi ostali žrtve novih časov, ki druženju ni naklonjeno. Z bralci se sicer rada druži na literarnih večerih, za katere pravi, da bi se jim vsakič najraje izognila, ker "zahtevajo popolno odprtost, prisotnost in poštenost. Sama pa bi se velikokrat najraje skrila".
Poezija ji je že od nekdaj blizu, saj so ji to obliko ustvarjanja približale že ljudske pesmi, izštevanke in otroške pesmi slovenskih pesnikov. Že v osnovni šoli je brala Snojeva dela, ki si ga je vzela za vzor, za kar predvideva, da se pozna tudi v njeni poeziji. Do sodobnih pesnikov so jo pripeljali gradnik, Murn, Kosovel in Prešeren, večinoma prek prevodov pa je našla pot tudi k svetovni poeziji.

Skoraj pol pesnikov je že pesnic
V sodobni poeziji z veseljem opaža, da je med mlajšimi pesniki že skoraj polovica pesnic, kar je kvantitativno nov pojav. Pri tem pa Vidmarjeva ne ve, kaj je tipično ženska lirika, kot so njena dela pogosto označena. "To vprašanje se najbrž nanaša na podcenjevanje pesniškega ustvarjanja žensk, vendar se jaz na ta nivo ne spuščam, čeprav vem, da obstaja," je komentirala vprašanje, ali jo oznake, da gre za tipično žensko poezijo, zmotijo.

Med pisanju se noč in dan pomešata
Kdaj bo izšlo njeno naslednje delo, pa Vidmarjeva ne more napovedati, saj je zanjo nepredvidljiva vsaka nova pesem, zato je nepredvidljivo tudi, kdaj bo izšla naslednja pesniška zbirka. Knjige sicer jemlje "bolj kot organizem kot kot izdelek", v pisanje pa se popolnoma zatopi, ko dobi priložnost, da se "umaknem in samo ustvarjam, se mi dan in noč pomešata. To je čas, ko je ustvarjalni nemir ves čas prisoten, ustvarjalni nemir je nekaj, čemur je treba dati prostor. Sreča ali nesreča ne vplivata na ustvarjanje direktno," je ovrgla še stereotip, da najboljša poezija nastaja, ko so pesniki nesrečni.