Dnevi knjige in vina Sanje v Medani, ki bodo tudi letos za nekaj dni (od danes pa do 30. avgusta) nadaljevali tradicijo romantičnih, intimnih literarnih večerov v Brdih, tokrat med svoje goste šteje tudi Davida Brooksa, avstralskega pisatelja in pesnika, ki ga s Slovenijo veže dolgoletna zgodovina.
Brooks je namreč že del svojega otroštva kot sin konzula preživel v Grčiji in tedanji Jugoslaviji. Študiral je v Avstraliji, ZDA in Kanadi, dandanes pa predava na univerzi v Sydneyju. Leta 2003 je prvič obiskal Slovenijo; bilo je v okviru Avstralske pomladi v Cankarjevem domu, kjer je spoznal tudi svojo sedanjo ženo. Od takrat vsako leto slovensko poletje (in avstralsko zimo) preživlja v vasi Padna v slovenski Istri.
Že Brooksov pesniški prvenec, The Cold Front, ki je izšel leta 1983, je prejel nagrado Ann Elder. Prvo zbirko kratkih zgodb, The Book of Sei (1986), so recenzenti označili za najspodbudnejši avstralski kratkoprozni debi po slavnem Petru Careyju in njegovi zbirki The Fat Man in History. Kmalu so sledile še zbirke Sheep and the Diva (1990) in Black Sea (1997) ter romani The House of Balthus (1995; nominiranec za National Book Award), Na drugi strani sveta (The Fern Tattoo, 2007, ki ga lahko berete tudi v slovenskem prevodu) in The Umbrella Club (2009).
V tem tisočletju so luč sveta ugledale še tri pesniške zbirke (Walking to Point Clear [2005], Urban Elegies [2007] in The Balcony [2008]). Ob tem velja omeniti tudi njegove esejistične zbirke in seveda podatek, da je Brooks (z Bertom Pribcem) v angleščino soprevedel in uredil zbirko izbranih pesmi Srečka Kosovela – The Golden Boat (2008).
A razlog za tokratno gostovanje na festivalu (in ta klepet) je roman Pogovor (The Conversation) iz leta 2012, ki bo v teh dneh v prevodu Barbare Skubic izšel tudi v slovenščini. Zgodba kratkega romana, ki se vsaj na prvi pogled precej razlikuje od magičnega realizma in velikopoteznosti družinske sage Na drugi strani sveta, je precej preprosta: popolna neznanca, ki sta slučajno sedela pri sosednjih mizah v restavraciji, skupaj preživita večer, globoko zatopljena v pogovor. Čeprav je med njima 25-letna razlika v starosti in prihajata iz popolnoma različnih ozadij, kmalu ugotovita, da si lahko zaupata intimne skrivnosti in misli, ki jih ne bi mogla razkriti nikomur drugemu.
Brooks na to ogrodje na videz brez truda pričvršča filozofska razmišljanja, duhovite anekdote, drobtinice zgodovine in uvidov v naravo ljubezni in spomina. Kulinarično naslovljena poglavja - Antipasti, Primo piatto, Insalata, in tako dalje - dajejo branju prijetno gurmanski pridih, tik pod površjem pogovora pa je nezgrešljiv tudi erotični podton. Bosta glavni osebi, ki očitno nista zavezana črno-belemu, enoznačnemu videnju zvestobe in družbene norme, prestopila nevidni prag? To niti ni ključnega pomena, kajti k romanu vas bo bolj kot čakanje na razplet pritegnila avtorjeva razkošna, slikovita proza.
Davidu Brooksu lahko v okviru festivala prisluhnete tudi v živo:
- v petek, 29. avgusta, ob 21.45 bo nastopil na Gradnikovi domačiji na festivalu Sanje v Medani
- v četrtek, 4. septembra, ob 19.00 bo ob izidu romana Pogovor gost literarnega večera v Hiši sanjajočih knjig v Ljubljani.
Še prej pa lahko več preberete v spodnjem intervjuju.
Vaš oče je bil po poklicu avstralski uradnik za priseljevanja, zato ste kot otrok nekaj časa živeli v Grčiji in Jugoslaviji. Imate na tista zgodnja leta kakšne spomine? Ste se leta pozneje na staro celino vrnili v iskanju nečesa znanega, če ne iz lastnih spominov, pa morda iz zgodb, ki so vam jih pripovedovali starši?
Spominjam se lesenega čebra, ki ga nekdo dviguje iz vodnjaka, čez njegov rob pa se zliva voda. Čudovit spomin, za katerega sem prepričan, da izvira iz nekod v Jugoslaviji; razen tega pa imam zelo malo spominov na svoja najzgodnejša leta. Povabilo v Slovenijo me je pred enajstimi leti v veliki meri tako razveselilo prav zato, ker sem upal, da bo v meni vzbudilo določene spomine, točno na tak način, kot ste rekli. Moji starši, ki so bili takrat že zdavnaj mrtvi, so mi vedno pripovedovali o Beogradu, Zagrebu, Osijeku in Skopju, ne spomnim pa se nobene omembe Ljubljane, čeprav je morala biti del očetovega "terena". Ko sem prispel v mesto, sem hodil na dolge sprehode in iskal znano vzdušje, znane prizore. Včasih se mi je dozdevalo, da sem jih našel, ampak nisem mogel biti zares prepričan. Potem pa me je prijatelj Bert Pribac pripeljal k sebi domov v Istro in mi naročil, naj počakam na balkonu, medtem ko nama je šel iskat vino. Ozrl sem se na pokrajino, kjer mi je povedal, da ležita Padna in Korte, in preplavil me je silen, neverjeten, še danes nerazložljiv občutek, da sem prispel domov. To je bila seveda prej kot spomin najbrž slutnja ali napoved.
V slovenščini bo v teh dneh izšel vaš najnovejši roman, Pogovor (The Conversation, 2012). Vrti se okrog lepe, zelo literarne predpostavke, da ti lahko v življenju pot prekriža neznanec, s katerim vzpostaviš neverjetno vez in mu zaupaš stvari, o katerih se ne moreš pogovarjati niti s svojimi najbližjimi. Pa se kaj takega v resnici kdaj zgodi? V življenju ste že veliko prepotovali. Ste imeli veliko takih bežnih trenutkov - globokih pogovorov s sosedom na letalu, z neznancem za sosednjo mizo v restavraciji in tako dalje?
Pri devetnajstih letih, malo po tem, ko mi je umrla mama, sem pobral ves denar, ki sem ga poleti zaslužil z gradbenimi deli pri polaganju cevovoda, in odpotoval v Ameriko. Da bi lahko premišljeval v samoti. Imel sem dovolj za letalsko in dvomesečno avtobusno vozovnico, tako da sem se lahko v tem času svobodno premikal po ZDA in Kanadi. Ker pogosto nisem imel dovolj denarja za prenočišče, sem si rezerviral vožnjo, ki je trajala celo noč, kamor koli je že bila namenjena - samo zato, da sem imel sedež, na katerem sem lahko spal. Doživel sem nekaj neverjetnih pogovorov z ljudmi, poleg katerih sem se na teh avtobusih znašel. Pogovori, ki so se vlekli celo noč, v temi, polni intimnosti in priznanj, do katerih ne bi prišlo, če ne bi bila popolna tujca, ki se ne bosta nikoli več videla. Take stvari torej se dogajajo v resničnem življenju.
Še celo glavna oseba te knjige, za katero bralci mislijo, da sem jaz, je ohlapno oblikovan po elektroinženirju, ki sem ga nekoč pozneje spoznal na poletu iz Chicaga v Atlanto. Bil je ljubitelj književnosti in skoraj cel polet sva se pogovarjala o Jamesu Joyceu (ki se seveda večkrat pojavi v Pogovoru, po navadi kot maček.)
V književnosti je ideja, da si z nekom deliš globok trenutek in ga nato nikoli več ne vidiš, smiselna, v resničnem življenju pa bi morda človeku pustila grenak priokus zamujene priložnosti, spraševanja, kaj bi bilo, če … Ali pa se ne strinjate s tem?
Razumem, kaj pravite. Ljudje se vedno skušamo oklepati stvari in ljudi, ki nam prinašajo ugodje. Tega sem se med pisanjem zelo zavedal. In potrudil sem se, da bi na vprašanje v knjigi odgovoril, na primer v zgodbi o dekletu, s katerim se je protagonist nekoč cel konec tedna ljubil, nato pa mu je rekla, naj gre proč in je nikoli več ne pokliče, da bi to, kar sta imela, ostalo neokrnjeno v njunih srcih. In čeprav ga je to zmedlo in prizadelo, ji je bil pozneje hvaležen. Naučil se je nečesa pomembnega, na osebni in morda tudi na metafizični ravni. Naše hrepenenje po posmrtnem življenju nas lahko odvrne od radosti in čudenja v tem življenju, ki je konec koncev edino, za katerega zagotovo vemo, da nam je dano. V bistvu je to eno izmed osrednjih vprašanj knjige.
Branje vašega romana je na eni ravni podobna izkušnja kot ogled enega od filmov Richarda Linklaterja iz “trojčka" Pred (Pred zoro, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo). Če bi vam kdo ponudil filmsko adaptacijo, kdo bi – v idealnih okoliščinah – igral v Pogovoru in kdo bi ga režiral?
Več ljudi, ki je prebralo Pogovor, je omenilo Linklaterjeva filma Pred zoro in Pred sončnim zahodom. Morda si ju zato nisem nikoli ogledal. Bral sem o njiju in razumem, da je podobnost očitna, a mislim, da je moj poudarek drugačen: hotel sem, da bi bil “on” starejši, bolj izkušen in bolj, ne vem, zaznamovan: nekdo, ki ni nujno ponosen na vsa svoja pretekla dejanja in odločitve, ki pa je o njih razmislil in se z njimi sprijaznil. In ker moški o teh rečeh ne govorijo pogosto, sem potreboval še “njo”, ženski lik, ki hoče odgovore in bo nežno vztrajala, dokler jih od njega ne dobi, pa čeprav se vse skupaj zavleče globoko v noč.
Ampak to ni preveč neposreden odgovor. Nedavno sem videl film z naslovom Night Train to Lisbon, v katerem ima glavno moško vlogo Jeremy Irons. Ob njem sem pomislil na svojega protagonista: inteligenten, ampak zmeden. On bi bil morda dober, v vlogi Irene pa mlajša Juliette Binoche. Konec koncev sta skupaj nastopila v zdaj že starem filmu, Damage, na katerega se velikokrat spomnim. Bojda sta se na snemanju sovražila, ampak morda bi se bolje razumela na Piazzi Unità, s petindvajsetletno razliko med njima ter z vso tisto krasno hrano in vinom … Za režiserja pa ne vem. Včasih sem se zelo zanimal za film, zdaj pa jih gledam skoraj samo še na dolgih poletih v Slovenijo ali iz nje.
Kako to, da ste dogajanje svoje zgodbe postavili v Trst? Je bil to majhen literarni pomežik Joyceu, ki ga citirate kot pomemben vpliv na svoje delo? Iz romana diha vaša naklonjenost mestu.
Trst je v središču nenavadnega in močnega literarnega energetskega polja. James Joyce je tam živel celo vrsto let; prav tako je v mestu prebival Italo Svevo, ki je prijateljeval z Joyceom - in tudi Svevo je za roman pomemben (Cafe Cosini je poimenovan po enem od osrednjih likov iz njegove književnosti). Rilke je svoje Devinske elegije začel pisati samo petnajst kilometrov stran; Srečko Kosovel je bil rojen 15 ali 20 kilometrov v drugo smer, Ungaretti in Hemingway sta bila med prvo svetovno vojno na soški fronti, pozneje pa so seveda prišli še Pahor in drugi.
Ampak zdi se mi, da me je najbolj pritegnila Piazza Unità, ta veliki, elegantni, odprti prostor, in Molo Audace, obrnjen proti skrivnostnemu morju, s katerega lahko razločiš grad Miramare. In kjer si seveda lahko predstavljaš, kako uživaš v čudovitem obedu, medtem ko s tabo upravljajo skrivnostne sile, iz tebe vlečejo zgodbe ter jih mešajo s sanjami, filozofijo in mitom. Piazza Unità je bil pravzaprav prvotni, delovni naslov romana, še zdaj ga imam za nekakšen podnaslov.
Pogovor je, vsaj tako se mi je zazdelo ob branju, zelo čuten roman: od načina, kako opisujete slastno hrano in vino, pa do majhnih podrobnosti, kot so veter, svetloba, razgled. Je pisanje za vas na neki način sinestetična izkušnja? Se lahko rodi iz spomina na požirek izjemnega vina?
Pred 35 - ne, pred skoraj 40 leti - me je med študijem v Torontu obiskal prileten avstralski pesnik. Takrat sem bil poročen (moj prvi zakon je bil kratek) in mislim, da mu je bila moja žena zelo všeč. Da bi se nama zahvalil za gostoljubje, naju je povabil na kosilo v eleganten, drag hotel v mestu. Na vinski karti je odkril vino Lacryma Cristi del Vesuvio Bianco, kar ga je silno navdušilo. Naročil je steklenico in nama pripovedoval o tem, kako ga je prvič poskusil v Evropi, kamor je z ženo odpotoval v petdesetih. Spominjam se okusa vina in njegove zgodbe. Ko sem vrsto let pozneje potoval v Neapelj, sem tam spet pil to vino in mu dodal še svojo lastno zgodbo. In tako je prišlo v Pogovor. Moj odgovor je torej pritrdilen - pisanje se lahko rodi iz "iz spomina na požirek izjemnega vina". In zame je pisanje vedno čutna izkušnja. Tudi kadar pišem o filozofiji, kar se včasih primeri, mora biti čutno. Konec koncev imamo čute, ki so naš opomin, tako v literaturi kot zunaj nje, da je svet vedno večji in drugačen od tega, kar zgradi naš um. (Morda bi na tem mestu moral dodati, da je Lacryma Cristi eno od dveh vin, ki se pojavita v pogovoru; drugi je terna, veliko temnejša in močnejša prezenca.)
Bi zase lahko rekli, da ste bon vivant? Si zavestno vzamete čas za uživanje v malih stvareh, ob dobrem obedu ali lepem razgledu?
To so v bistvu tri različna vprašanja. Odgovor na prvo je ne. Odgovor na tretje je da. Odgovor na drugo je da, intenzivno. Uživanje - pravzaprav čudenje ob - "malih stvareh" me je rešilo in ohranilo mojo zdravo pamet večkrat, kot lahko preštejem. Pred vsem drugim sem pesnik in moje oči - tako tiste zunanje kot notranje - iščejo podrobnosti in jih skušajo prebrati.
Ampak bon vivant? Reciva, da sem nekoč obiskoval po 40 ali 50 restavracij na leto, ogromno filmskih predstav, pa gledaliških in koncertov, zdaj pa bi bilo nekaj neobičajnega, če bi šel že na eno. Konec koncev sem vegan in obisk restavracije ni več tako prijetna izkušnja kot nekoč. Pogosto so videti kot razstavišča klavnic. Moja žena je izvrstna kuharica, jaz pa prav tako nisem slab, in mislim, da doma jeva razkošneje kot večina ljudi, ki jih poznava, in to brez kakršnega koli klanja.
Kar pa se tiče razgledov: tisti, ki ga imam s svojega kuhinjskega okna v Avstraliji, čemur pravim "najina skrita dolina", in tisti z najinega balkona v Padni, sta sanjska; zame sta kot dnevna molitev, kot meditacija.
Če odgovorim še na vprašanje, ki ga niste zastavili: mislim, da človek lahko velik del življenja kopiči izkušnje in doživetja, ampak treba jih je tudi prebaviti. Včasih se mi zdi, da sem zaužil že dovolj in da potrebujem mir in tišino - kolikor ju lahko dobim - da o tem razmišljam, pišem. Seveda pa ti življenje sâmo prinaša vedno nove izkušnje, če jih iščeš ali pa ne.
Pogovor je tematsko in stilsko zelo drugačen od Na drugi strani sveta (The Fern Tattoo), drugega vašega v slovenščino prevedenega romana. Je to pač naravna posledica tega, da se človekov slog pisanja skozi čas rahlo spreminja ali pa ima okolje zelo močen vpliv na vaše ustvarjanje? Morate biti tudi s telesom v Avstraliji, da lahko v svoje pisanje spustite aborigine in magični realizem?
Ne, ni mi treba. Pogosto najbolje pišeš o kraju, od katerega si oddaljen. Ampak vaše vprašanje implicira neavstralskost Pogovora, ki pa se meni zdi tudi zelo avstralska knjiga. Veliko zgodb, ki jih glavna oseba pripoveduje, je avstralskih, in morda je v njem na neki način tudi avstralska drža. Njegova naivnost, odprtost. In zdi se mi, da so na koncu, pa tudi na več drugih mestih mestih, nastavki za magični realizem. Drugačen kot v Na drugi strani sveta, to je res, ampak na neki način pa tudi zelo podoben: pripovedna nit, na katero se da obesiti različne zgodbe. Enkrat sem jih preštel: mislim, da je v Pogovoru nekje od 30 do 40 zgodb.
Poleg vsega drugega ste tudi goreč zagovornik pravic živali in vegan. Se vam zdi, da v majhni skupnosti na deželi, kjer živite, najdete manj posluha za svoja stališča, kot bi ga kje drugje? Da se veganstvo komu morda zdi modna muha, uporaba živali za hrano pa nekaj najbolj naravnega na svetu?
Seveda naletim tudi na to. In še mnogo drugih reči. Ugotovil sem na primer, da ko enkrat postaneš vegan, izgubiš ogromno "prijateljev", ker kar naenkrat nisi več bon vivant. Ampak vaše vprašanje načenja številne probleme. Ne morem pomagati, da se na veganstvo gleda kot na modno muho. Za naju z ženo vsekakor to ni bilo (tudi za živali uporabljava termin "abolicija" ...). Mogoče je bilo tudi nasprotovanje apartheidu nekoč modna muha. Mogoče je bil feminizem samo trend. Veganstvo v svojem bistvu stremi k odpravi izkoriščanja živali (tudi ljudi) na vseh ravneh, ne samo kar se tiče prehranjevanja. Čeprav je sam izraz veganstvo precej nov (datira v leto 1944), pa je treba razumeti, da so skozi vso zgodovino obstajali posamezniki, tudi zelo ugledni ljudje, ki so se zavzemali za sočutje, primerljivo z današnjimi cilji veganstva.
Človek bi lahko argumentiral, da sta tudi vojna in družbeno zatiranje "najbolj naravna stvar na svetu". Mar to pomeni, da bi ju morali spodbujati? Čeprav je veganstvo za nekatere seveda modna muha in pri njem v celoti zgrešijo etično bistvo, pa je dejstvo, da celo kratkoročen in nerazsvetljen vegan pripomore za drobec zmanjšati trpljenje živali - preprosto s tem, da jih ne jé.
Z Bertom Pribcem in svojo ženo, Tejo Brooks Pribac, ste tudi sodelovali pri prevajanju poezije Mile Kačič in Srečka Kosovela v angleščino. Kako natančno to poteka? Ste že dovolj domači v slovenščini ali pa se morate zanesti na dobesedne prevode? Kaj vas je nagovorilo prav v poeziji teh dveh avtorjev?
"Sodeloval pri prevajanju" je kar pravilen izraz, da. Samega sebe nimam ravno za prevajalca. Tako globoko sem vkopan v angleški jezik, da ne morem prenesti zadrege lomljenja v tujem jeziku, brez možnosti nians in ironije. Svoja sodelovanja z Bertom sem razumel tako, da on pesmi prinese do meje, kjer mu pridem naproti, delam z njim in mu jih pomagam prenesti čez. Zelo dobro sem seznanjen s poezijo v angleškem jeziku in kot pesnik, učitelj, kritik, urednik in bralec imam izostren posluh za to, kako pesmi delujejo, in lahko vidim možnosti in priložnosti, ki jih nekdo, ki ni tako prežet z angleščino, ne bi. Na ta način presežem svoje pomanjkljivosti, kar se tiče slovenskega jezika. Pomaga tudi, da z Bertom in Tejo "prevajam" samo pesnike, do katerih čutim močno naklonjenost, in da to počnemo v pokrajini, kjer so bile te pesmi napisane. Seveda pa obstajajo tudi zelo dobri slovarji in drugi priročniki.
Svoja dela precej redno izdajate že 30 let in do danes se je nabrala že obsežna bibliografija. Vam je koncept pisateljske blokade torej popolnoma tuj? Gre pri tem za čakanje, da bo prišel navdih, ali pa za disciplinirano vsakodnevno delo, ki naposled obrodi rezultate?
Navzven je morda videti, kot da sem zelo produktiven in plodovit, ampak v resnici so bili v teh tridesetih letih tudi sedem- ali desetletni odmori med knjigami. Skoraj ves ta čas sem bil učitelj - univerzitetni profesor - in to, da mi je profesura pobrala skoraj ves čas, je bila moja pisateljska blokada. Ampak človek seveda razvije načine, da težave obide. S seboj povsod prenašam zvezek, celo v posteljo. Vedno hkrati ustvarjam več stvari, tako da če se mi ustavi pri eni, še vedno lahko poskusim z drugo.
Mogoče se zdi, kot da sem v zadnjih letih napisal veliko, ampak to je predvsem zato, ker mi je končno uspelo dokončati projekte, s katerimi sem se ukvarjal že dalj časa, pa jih prej zaradi drugih obveznosti in okoliščin nisem mogel dokončati. Seveda pa sem bil tudi prisiljen odkriti vrednost potrpežljivosti.
Slovenci o sebi radi govorimo kot o "narodu pesnikov". Se vam zdi, da smo na splošno bolj odprti za liriko, kot denimo Avstralci? Ali je to samo eden od tistih samopoveličevalnih mitov?
Seveda ste narod pesnikov! Tukaj najbrž nastane več poezije kot skoraj kjerkoli drugje na svetu! Ampak kako naj bi kdo to zares vedel, ne da bi opravil poglobljeno študijo? Verjetno je nekakšna interna logika v tej percepciji naroda - recimo raje območja - tolikšne poezije. Mislim, da je Irska še eno tako območje. Avstralija ima po mojem mnenju veliko pesnikov, kar ima mogoče kakšno zvezo s postkolonialno, ali pa vsaj postimperialnim položajem. V primeru Slovenije je morda dejavnik tudi to, da gre za majhno jezikovno skupino. V vsakem takem primeru je veliko lastnih resnic, ki jih je treba na novo odkriti in utrditi, ali pa celo prvič odkriti in utrditi. V majhni jezikovni skupnosti je seveda tudi večji pritisk na vsakega posameznika, da v jezik vnese cel svet misli in izkušenj (dobesedno si morate prevesti svet v svoj jezik). Kjer je na stotine milijonov govorcev istega jezika, je ta pritisk morda manjši. Ampak to so naključne misli, in na pragu tega sem, da se osramotim. O tem vprašanju bi bilo treba razmisliti veliko bolj temeljito.
Leta 2011 ste v intervjuju za Delo izdali, da pišete roman, ki se bo dogajal v Sloveniji in na Hrvaškem med drugo svetovno vojno. Je ta projekt še živ ali pa ste ga medtem že opustili?
Pa še kako živ je. V nekaterih pogledih bo to moje osrednje delo, se mi zdi. Delno je že napisano in hrepenim po tem, da bi se lahko spet vrnil k pisanju. Začne se v Sloveniji in na Hrvaškem med vojno, potem pa se preseli v Avstralijo, kjer spremljamo zgodbo vse do sedemdesetih let 20. stoletja. Moral sem končati nekaj drugih knjig, preden se bom lahko tej posvetil z vso pozornostjo. Ampak ta čas prihaja. Zelo blizu je že. Upam, da bom roman pisal v letu 2015. Če bom le lahko našel mir in koncentracijo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje