Še ta mesec bo največja sodobna kanadska pisateljica in dobitnica bookerjeve nagrade Margaret Atwood na londonskem knjižnem sejmu javnosti prvič pokazala napravo, ki jo je izumila sama, njen namen pa je preprečiti, da bi bralci še kdaj iz oči v oči srečali svoje najljubše pisatelje. Pripravnica, ki ima že tudi ime - LongPen - je založnikom že pognala strah v kosti, saj bi lahko, če bi se izkazala za uspešno, naredila konec podpisovanjem knjig, h katerim prisilijo svoje varovance.

LongPen je sestavljen iz videozaslona, ki je nameščen v knjigarni in prek katerega lahko ljudje komunicirajo s pisateljem. Ko avtor (ki se tisti trenutek nahaja daleč proč) s posebnim pisalom napiše sporočilo, ga posebna mehanska roka takoj podvoji na prvi strani knjige.

"Ko sem bila na svoji zadnji ameriški turneji že popolnoma izmučena od vstajanja ob štirih zjutraj in menjavanja treh mest na dan, sem pomislila, da mora vseeno obstajati kak lažji način," se spominja 66-letna pisateljica.

Pravica do zasebnosti proti dolžnosti do bralcev
Prva negodovanja so prišla, morda presenetljivo, prav iz pisateljskih vrst: D. J. Taylor je LogPena poimenoval "popolnoma slaboumna ideja" in "utrujajoč sad moderne tehnologije". Taylor je prepričan tudi, da je pisateljeva dolžnost, da se od časa do časa tudi osebno pokaže ljudem, na račun katerih konec koncev živi. "Ne moremo si vsi privoščiti, da bi bili J. D. Salinger", s primerom slovečega ljudomrznega pisca opominja Taylor. Tudi stanovska kolegica Jilly Cooper pritrjuje, da bi bilo izumrtje podpisovanja knjig prava tragedija. In ne nazadnje podpisane knjige včasih postanejo zelo iskani in veliko vredni zbirateljski predmeti in "množična proizvodnja" podpisov bi jim verjetno zbila ceno.

Da bi se izognili nerodnim situacijam
Res pa je, da se mnogi pisatelji skušajo izogibati "podpisovalnim turnejam", ki so skoraj brez izjeme dolgotrajne, naporne in monotone. Tem neprijetnostim se včasih pridružijo še hujše zagate. Danes uspešni pisatelj Ian Rankin se na primer spominja, da se je nekoč iz domačega Seattla odpeljal v 3 tisoč kilometrov oddaljeni San Diego - samo zato, da nato na podpisovanje ni prišel niti en bralec. Pisec znanstvene fantastike Terry Pratchett pa se spominja, kako so nekoč lastniki knjigarne popolnoma pozabili, da prihaja, in literarnega večera sploh niso oglaševali.