Ustvarjalec sodi med najbolj reprezentativna imena slovenskega modernističnega romana, napisal pa je tudi številne knjige za otroke in esejistična dela.

Kot je zapisano na Snojevi spletni strani, je morala njegova družina leta 1941 pred Nemci pobegniti iz Maribora v materin rojstni kraj Mokronog na Dolenjskem, od koder so, tokrat pred komunisti, spet morali pobegniti v Ljubljano. Snoj je diplomiral leta 1960 na Filozofski fakulteti iz slavistike in primerjalne književnosti. Od 1961 do 1971 je bil novinar v kulturni redakciji Dela, od 1971 do 1993 pa urednik pri tedanji Državni založbi Slovenije.

V svet literature je Snoj vstopil sredi petdesetih let. Najprej se je razvijal kot pesnik, kot pripovednik pa se je začel uveljavljati šele po letu 1970. V romanih iz osemdesetih let je obravnaval travmatična protislovja slovenske polpretekle zgodovine in skušal osvetliti tragično ujetost posameznikov v bratomorno vojno iz drugačne etične perspektive oziroma iz več perspektiv.

Za svoje delo je Snoj prejel več nagrad, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, dve Levstikovi nagradi za mladinsko liteteraturo, nagrado Prešernovega sklada za roman Negativ Gojka Mrča in Rožančevo nagrado za eseje Med besedo in Bogom.