"Podarimo knjigo? Vsekakor, vendar previdno, kajti časi so prinesli uredbe, ki so nam res utrle pot v urejeno Evropo, odvzele pa so nam (da nam ne bi) veliko spontanosti in topline srca, po katerih smo vendarle (se še spomnimo?) sloveli nekoliko bolj kot narodi severneje od nas. Nova davčna zakonodaja od nas zahteva, da tudi za vsako podarjeno knjigo državi plačamo davek na dodano vrednost (ali ne bi bilo primerneje reči odvzeto vrednost?).

Nekoč smo bili državljani, danes smo davčni zavezanci. Povsod samo vsote, odbitki, odhodki, odstotki, pribitki, prištevki, odštevki, zahtevki. Željo po branju, če jo sploh še imamo, nam izdatno potolažijo že obrazci, s katerimi nas zasipava birokratsko ponorela država. Komu sploh še ostane več kot minuta za knjigo?

Kot že pred leti se tudi tokrat zavzemam za preprostejši svet: za dokazljiv, notarsko preverljiv svet brez izmišljenih zgodb, ki nam polnijo glave z upanjem, da bi stvari lahko bile drugačne, boljše. Naj bodo knjige samo tiste knjige, ki jih morajo računovodje voditi po najnovejših (vsak mesec rugačnih) računovodskih standardih! Zakaj bi proizvajali in prodajali (kaj šele podarjali!) tako nepridobitne stvari, kot so filozofija, zgodovina, poezija, zgodbe, duhovno bogastvo?

Ko je Unesco razglasil 23. april za svetovni dan knjige, zanesljivo ni izhajal iz tako naivnih predpostavk, kot jih kar naprej slišimo v naših logih: da je knjiga temeljna civilizacijska pridobitev; da je vedno bila (in bo) izkaznica narodove zrelosti in razgledanosti.

Ne, svetovni dan knjige ima en sam namen: da se enkrat na leto spomnimo, kako nam knjige niso potrebne, kako je branje dobrega romana nezaslužena kazen in kako so stanovanja neprimerno bolj zračna brez potiskane šare, ki nam, vsaj nekaterim, kazi police. Ne dajmo se zavajati vsem tem pisunom in pesnikunom, pa učiteljem in prfoksom, pa lastnim otrokom, ki bi kar požirali zgodbe, pa založnikom, ki nas futrajo z vso to črnilasto kramarijo! Ne bodimo sužnji knjig, uprimo se jim! - ali ni to pravo sporočilo svetovnega dneva knjige?

In mi, slovenski pisatelji, ki danes (19. aprila 2004) začenjamo na Kongresnem trgu v Ljubljani, na Grajskem trgu v Mariboru in drugod po Sloveniji že kar z 9. Slovenskimi dnevi knjige - ali nismo
obtičali v devetnajstem stoletju? Ne le, da edini na svetu praznujemo svetovni dan knjige polnih pet dni, naša pritegnjenost je še hujša: prepričani smo, da opravljamo dobro delo! Da širimo med ljudmi ljubezen do virov plemenitosti in lepote - do tistega, kar v krutem veku "drznih sprememb" vse bolj velja za nekaj postranskega, nepomembnega!

Prepričani smo, da v tej naši šengensko zamejeni (omejeni?) državi ne manjka ljudi, ki jim knjiga še zmeraj pomeni več kot prodajno blago, s katerim ni mogoče kaj prida zaslužiti. Zato ponavljamo (kar sicer ni običajna odlika dobrega sloga): Podarimo knjigo!"