Težko si je zamisliti, kaj vse doživijo ljudje med vojnami in kakšne posledice jim to obdobje pusti. Najstnica Ana Frank, ki se je rodila 12. junija 1929 v Frankfurtu, je občutke, ko se je z družino od 12. junija 1942 do 4. avgusta 1944 skrivala v skrivnem prizidku, opisala v dnevniku. Umrla je točno tri mesece pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom, 12. marca 1945.

Del otroštva je preživela v Nemčiji
Družina Ane Frank je živela v mirni soseski v Frankfurtu, vendar se je antisemitizem začel širiti že po prvi svetovni vojni. Prva štiri leta je Ana s starejšo sestro Margot preživela v Nemčiji. Sovraštvo proti Judom se je okrepilo po letu 1933, ko je Hitler postal kancler. Takrat se je Annin oče Otto odločil, da bodo zapustili Nemčijo in se preselili na Nizozemsko, kjer je ustanovil podjetje.

Ana je že zgodaj pokazala talent za pisanje
Nizozemska je po letih zatiranja v Nemčiji zanje predstavljala olajšanje in upanje, da lahko začnejo znova in se počutijo svobodne. Skupaj s sestro sta obiskovali šolo v Amsterdamu in Anne je že zgodaj začela kazati talent za pisanje. Bila je živahna, klepetava in brez dlake na jeziku, predvsem pa se je zelo rada potopila v branje. Imela je veliko prijateljev, tako nizozemskih kot nemških. Leta 1940 so tudi Nizozemsko okupirali nacisti in zanje so se znova začeli težki časi. Otroci so smeli obiskovati le judovske šole, upoštevati policijsko uro, niso smeli imeti lastnega podjetja in prisiljeni so bili nositi rumeno Davidovo zvezdo. Otto je prenesel svoj delež podjetja na dva prijatelja, ki sta bila kristjana, dal kot direktor odpoved in podjetje vodil iz ozadja, čeprav je imela družina dovolj dohodkov za preživetje.

Karirast rokovnik jo je ponesel stran od vsakdanjih skrbi
Za 13. rojstni dan ji je oče podaril karirast rokovnik z rdeče-belimi vzorci, ki se je zapiral z majhno ključavnico. Začela ga je uporabljati kot dnevnik, v katerem je namišljeni prijateljici Kitty opisovala vse podrobnosti o diskriminaciji in izoliranosti njene družine. Julija 1942 so jih iz judovskega emigracijskega centra obvestili, da se morajo preseliti v delovno taborišče.

Tako so predčasno zapustili dom in se skupaj s še štirimi družinami preselili v njihovo skrivališče, ki je bilo v prizidku nad pisarnami podjetja. Pomagali so jim prijatelji, ki so jim priskrbeli hrano in druge potrebščine ter jih obveščali o tekočih dogodkih. Tako so se dve leti skrivali, ne da bi stopili iz teme.

Tifus je bil za Ano usoden
Vsak Anin dan v hišnem priporu je zapisan v dnevniku, v katerem opisuje strah, dolgčas in zmedenost, ki jo je doživljala v tem obdobju. Včasih ji je bilo vseeno ali živi ali umre. Počutila se je nemočno in obupano. Ob branju dnevnika ali gledanju filma dobimo vpogled v razmere, v katerih so živeli ljudje, in hkrati beremo Anino zgodbo o odraščanju. Dnevnik se konča, ko so prizidek napadli nacisti in aretirali vse, ki so se v njem skrivali. Nekdo jih je izdal, vendar se še danes ne ve, kdo je bil. V Auschwitzu je Otto zadnjič videl hčerko in ženo, saj so jih ločili in poslali naprej v nemško koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, kjer je Ana umrla zaradi tifusa.

Prodanih čez 30 milijonov knjig
Družinska prijateljica Miep Gies je Anin dnevnik shranila in ga po vojni dala njenemu očetu Ottu, ki je edini od družine preživel in se po vojni vrnil v Amsterdam. Ana si je želela, da bi bili njeni zapisi enkrat objavljeni, zato jih je Otto po njeni smrti uredil in leta 1947 je bila na policah že prva izdaja. Dnevnik Ane Frank je priljubljen in dobro poznano delo povsod po svetu, saj je preveden v 67 jezikov. Še posebej radi ga berejo mladi, saj se ravno skozi dnevniške zapise seznanjajo z zgodovino in genocidom Judov. Ravno tako so po dnevniku posneli film in zgodbo predstavili tudi v gledališču. Ne glede na to, da je bila smrt prisotna na vsakem koraku, je dnevnik zgodba o upanju in ljubezni, pišejo številni kritiki. Ana je verjela, da bo vsega enkrat konec in da bo na zemlji znova mir.