"Pred začetkom pouka sem hodila v Glej in ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča in do dela z ljudmi me je pripeljala do tega, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala direktorica," pravi gledališčnica Inga Remeta.

Sarajevčanka slovenskega rodu je prestolnico Bosne in Hercegovine zapustila kot 13-letna deklica s tri leta starejšim bratom Igorjem z zadnjim konvojem leta 1992. Med vojno staršev nista videla skoraj štiri leta. Konec novembra bo minilo 25 let od Daytonskega sporazuma, ki je BiH-u prinesel mir. Inga Remeta je v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu ob 12.40 na TVS1, spregovorila o grenkih izkušnjah, ki jih je imela kot srednješolka v Sloveniji, pa tudi o ljudeh, ki so ji pomagali na njeni uspešni življenjski in poklicni poti.

Vrniva se najprej v grozljivo leto 1992, ko ste v konvoju morali zapustiti oblegano Sarajevo. Kako težko je bilo takrat?
Res je, leta 1992, takrat sem bila stara 13 let, so naju starši poslali z zadnjim konvojem iz Sarajeva. Pravzaprav mi niti ni bilo posebno hudo, ker sem bila še majhna in nisem razumela, kam odhajava, kako in zakaj. Vse, kar se je zgodilo pozneje, pa je bilo zelo hudo. Staršev nisva videla naslednja tri leta in pol. To je bil žalostni del otroštva ali odraščanja.

Z vami je bil tudi brat.
Da, star je bil 17 let. Bil je že nadobudni vojak, ki je hotel braniti državo in se je kar preveč gibal po mestu. Zato sta se oče in mama odločila, da bo za oba bolje, če naju pošljeta iz Sarajeva k teti, mamini sestri, ki je z družino živela v Rusiji, v Moskvi.

Leta 1994 pa ste prišli v Slovenijo. Kako so vas sprejeli?
Ja, leta 1994 smo prišli sem. Teta in stric sta imela že dovolj življenja v tujini in sta sklenila, da se bomo preselili bližje Bosni. V Sloveniji je bilo sprva zelo težko. Takrat smo bili t. i. čefurji pogosteje tarče kot danes. Najtežje mi je bilo v srednji šoli zaradi profesorjev, ki so kazali veliko nerazumevanja za naš položaj in za to, kako odraščamo. Najbolj žalostno obdobje od odhoda iz Sarajeva je bilo zame srednja šola, ki me je najbolj zaznamovala.

To, da ste Slovenka, vam ni pomagalo? Ali pa ni zadostovalo?
Morda ni zadostovalo. Nisem še imela slovenskega državljanstva. Šele nekaj let pozneje smo dojeli, da imamo slovenske korenine. Naša babica je iz Mojstrane, a to takrat ni nič pomagalo. Predsodki do prišlekov so bili tako močni, da se ni dalo nič narediti.

Hoteli ste postati vzgojiteljica, a se je tudi pri tem zalomilo.
Res je. Moja želja že od nekdaj je bila biti vzgojiteljica, delati z otroki, zato sem se tudi vpisala v srednjo vzgojiteljsko šolo. Takrat nisem imela nobenih izkušenj z glasbo, ampak sem se za sprejemne izpite pripravljala in jih opravila. Potem ko sem prejela obvestilo, da so me sprejeli v šolo, so me tudi povabili na individualni razgovor, na katerem je takratna direktorica šole povedala, da se žal slovenskega jezika nikoli ne bom tako dobro naučila, da bi lahko poučevala slovenske otroke in da me žal ne morejo sprejeti na to šolo.

Težava je bila v naglasu?
Ali naglas, ali ime, ali priimek, kar koli, gospa se je takrat odločila, da jaz ne bi bila primerna. Zato sem se odločila za gimnazijo Šentvid, jo uspešno dokončala in šla študirat naprej.

Doštudirali ste socialno delo. Kdo so bili ljudje, ki so vam dali priložnost?
Za priložnosti v Sloveniji sem najbolj hvaležna Lidiji Jurjevec, nekdanji direktorici Gledališča Glej, in nekdanjemu tesnemu sodelavcu Maksu Soršaku, onadva sta nama z bratom ponudila roko in ponudila možnost dela v gledališču.

To je zanimivo pri vas - delali ste vse. Bili ste hostesa, tajnica, vodja projektov, zdaj ste direktorica Gledališča Glej. Kako vam je uspelo?
Začelo se je še bolj bizarno: začela sem kot čistilka Gledališča Glej, tako da sem med srednjo šolo, pred začetkom pouka, hodila v Glej in sem ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča, do dela z ljudmi je še vedno bil osnovni motiv, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala predsednica društva oziroma direktorica Gledališča Glej.

Gledališče Glej je bilo prvo eksperimentalno gledališče v Jugoslaviji, letos praznujete 50 let – na kakšen način?
Osnovna ideja praznovanja je bila bogata in raznolika, zaradi korone in okoliščin, s katerimi imamo opravka, so program nekoliko zožali, predvsem mednarodna udeležba povabljenih gostov je bistveno manjša, kakor je bila, ampak kljub temu mislim, da smo lepo zaznamovali 50. obletnico in pripravili lepo izhodišče za delo naprej in za še najmanj prihajajočih 50 let.

Predsedujete tudi Društvu Asocijacija, ki pomaga kulturnikom in umetnikom. Veliko je samostojnih delavcev, ki so še posebej prizadeti zaradi koronakrize. Kako jim pomagate?
Res je, zdaj vstopam v drugo leto svojega mandata v Društvu Asocijacija, ki je krovna organizacija nevladnih organizacij in samostojnih delavcev na področju kulture. Naše osnovno poslanstvo in vizija je izboljšanje položaja in dela teh organizacij, seveda s poudarkom na samozaposlenih, ker so še vedno najbolj ranljiva skupina. Letos smo imeli ogromno dela pri interventnih zakonih, pri pogajanjih z odločevalci, stvari ne gredo tako, kot bi si mi želeli, ampak absolutno ne obupujemo in delamo naprej. Verjamemo, da bodo tudi naši sogovorniki na drugi strani prepoznali pomembnost in ključ do uspeha, ki ni tako daleč.

Kako pogosto odhajate v Sarajevo?
Precej pogosto. Rada bi šla še večkrat, a zdaj žal ne moremo. Preden smo mamo pripeljali v Slovenijo, to je v zadnjih petih letih, smo odhajali enkrat ali dvakrat na mesec ali dva meseca. Tam še živi nekaj naših družinskih članov in veliko prijateljev, pa tudi domotožje je še vedno močno.

Kako pa se hčerka odziva na Sarajevo?
Brina rada potuje in ve, kaj nam pomeni Sarajevo, zato s tem ni nobenih težav.