Pred tremi leti so termin kölnskega sejma umetnosti premaknili z jeseni na pomlad. To je bil še zadnji v vrsti obupanih ukrepov, s katerimi so skušali revitalizirati ta najstarejši sejem umetnosti na svetu, ki je od konca devetdesetih privlačil vedno manj drznih kupcev in razstavljavcev ter postajal bolj kot ne 'obvezna zabava' za ugledne meščanske kupce iz Porenja. Klasika oziroma preverjena imena umetnosti dvajsetega stoletja so bila tisto, kar ste lahko pričakovali na Art Colognu, dosti drugega pa ne.
60.000 ljudi, 200 galerij in nekaj dobrih kupčij
Nato pa so pred dvema letoma za vodjo sejma na precejšnjo nejevoljo nemške umetniške srenje poklicali losangeleškega galerista Daniela Huga. Danes govori celo le malo pokvečeno nemščino, a mu zamenjevanja sklonov nihče ne očita. Dejansko je namreč izpolnil obljube in kölnski sejem revitaliziral. V 44. ediciji sejma je tako na Art Colognu razstavljalo več kot 200 galerij iz 23 dežel, obiskalo ga je več kot 60.000 ljudi, še pomembnejše za ugled sejma pa je, da so na njem sklenili nekaj dobrih kupčij. Predvsem o Sedeči mladi ženi Edvarda Muncha se je veliko govorilo, saj je lastnika zamenjala ob predaji 9,5 milijona evrov.
Osemdeset let Güntherja Ueckerja
Munchovo delo je seveda iz tistega dela sejma, ki predstavlja klasično moderno oziroma umetnost dvajsetega stoletja. Eno izmed bolje zastopanih imen v tem delu je bil letos Günther Uecker, tisti, ki je sredi šestdesetih slikarstvo dinamiziral z reliefi iz pod različnimi koti postavljenih žebljev, s čemer je ustvaril neke vrste svojo različico kinetične umetnosti. Uecker je prejšnji mesec praznoval svoj osemdeseti jubilej in to je bil tudi eden izmed razlogov za to, da je njegovo delo razstavilo kar šest galerij. Manj predvidljivo kot navzočnost Ueckerja pa je bilo zajetno predstavljanje kar celotnega gibanja Zero Gruppe, ki mu je Uecker sicer pripadal.
Izvorno gibanje Heinza Macka in Otta Pieneja je iskalo nekakšno točko nič v umetnosti; točko, iz katere bi lahko začelo graditi čisto umetnost, neobremenjeno z vsemi predvojnimi težnjami, ki sta jih videla še vedno navzoče predvsem v informelu. In kot da bi se stara dihotomija informel proti Zero Gruppe nadaljevala, je bilo v Kölnu videti nenavadno veliko del, ki so pripadala tema dvema tendencama. Kritični obiskovalci so ob tem pripomnili, da je sicer dobro videti informel, vendar pa da zaradi tega trpi raznovrstnost ponudbe sejma.
Neo Rauch - 'noch einmal'
Podobno veliko kot Ueckerja je bilo na sejmu tudi Nea Raucha. A tega lahko ta čas vendar povsod vidimo. Je že tako, da je njegova dvojna retrospektiva v Leipzigu in Münchnu - o njej smo že poročali - zares velik dogodek. Upravičeno. In Nea Raucha se tudi težko hitro preveč nagledaš, saj v vsaki od njegovih slik najdeš nešteto zgodb. Drugače je v primeru sodobne instalacijske umetnosti, ki jo je predvsem v prostoru Open Space Daniel Hug radodarno spustil na sejem. Zanimiv je predvsem nadrealistični cirkuški šotor Jeppeja Heina, ki pa je v svoji oblikovni raznolikosti sporočilno zelo tog.
Ne ustraši se humunkulusa
Tudi v svojem drugem vodenju Art Cologna se je Daniel Hug odločil za poseben 'park' velikih skulptur in primerov instalacijske umetnosti. Tako se kot skozi nekakšno uverturo k Art Colognu obiskovalci sprehodijo mimo velikoformatnih del, katerih avtorji so med drugim John Chamberlain, Bruno Gironcoli, Victor Vasarely, Joseph Zehrer, Victor Burgin in Josephine Meckseper. In če so koga groteskni humunkulusi Bruna Gironcolija pred južnim vhodom na kölnsko sejmišče prestrašili, si je sam kriv. Art Cologne je, potem ko je očitno 'moral' priti Američan, vendar spet eden izmed vrhunskih umetniških sejmov.