Povem vam, prišel bo čas, ko bo okras, ki ga bo za zaporniško celico načrtoval profesor van de Velde, razumljen kot otežitev prestajanja zaporne kazni.
Grdost ne škoduje le očem, ampak kvari tudi srce in duha.
"Grdost ne škoduje le očem, ampak kvari tudi srce in duha." To misel je zapisal arhitekt Henry van de Velde, ki skupaj z Victorjem Horto velja za ključno ime belgijskega art nouveauja in ki je na prelomu 19. v 20. stoletje postal zagovornik že z angleškim gibanjem Arts & Crafts uveljavljene v preteklost zazrte nocije, da je treba hišo in njeno notranjo opremo načrtovati kot celostno umetniško delo in da bo to celostno umetniško delo imelo moč, reformirati družbo. Verjel je tudi, da je kakovostno bivanje mogoče zagotoviti le, kadar je to načrtovalsko in potem tudi izvedbeno delo opravljeno v maniri umetne obrti, ki zavrača industrializacijo in megalomanizacijo arhitekture ter se ozira v srednji vek, ko je bila gradnja hiše in njeno opremljanje delo cele vasi in tako tudi delo, ki je krepilo vezi med prebivalci male skupnosti.
Povezati srednji vek in sodobni socializemVendar pa je bil van de Velde v razmišljanju o reformi družbe bolj trezen kot na primer Tolstoj ali Kropotkin, ki sta ideal iskala v formiranju majhnih samozadostnih skupnosti, ki bi bile izraz apliciranega anarhizma in katerih ureditev in vrednote bi izražala tudi arhitektura, podobna srednjeveški. Besedilo, ki morda najbolje podaja te ideje, je Kropotkinov tekst Polja, tovarne in delavnice, ki velja za najbolj temeljno anarhistično besedilo in ki podaja vizijo harmoničnega življenja v majhnih skupnostih.
Če je van de Velde morda v približku tega duha še izražal hudo antipatijo do vse post-srednjeveške arhitekture, pa po drugi strani ni verjel v medievalizacijo sedanjosti in je raje delil vrednote in cilje socialistov. Skušal je nekako povezati srednjeveške ideale in zahteve sodobnega sveta. Ta projekt je bil seveda utopičen in vsaj malo protisloven, a protislovno je bilo tudi van de Veldejevo priseganje na socializem in hkratno delovanje pod mecenstvom višjega srednjega razreda, iz katerega so tudi prihajali njegovi naročniki.
Vzori neolitskega človeka
Sedež umetnoobrtne šole v Weimarju so po načrtih Henryja van de Veldeja zgradili leta 1907 oziroma štiri leta po arhitektovi vrnitvi s potovanja po Bližnjem vzhodu in Grčiji, ki je spremenilo njegov pogled na arhitekturo. Če je v svojih prvih arhitekturnih delih - odličen primer je njegova lastna vila - kot osnovo stilizacije uporabljal za art nouveau značilno vijugo in pri tem v želji, iz hiše napraviti zares popoln Gesamtkunstwerk, celo ženo oblačil v svoje dizajne, ki so seveda prav tako temeljili na vijugi, se je navdušen nad mikensko in asirsko arhitekturo ogrel za veliko bolj purističen pristop. Navdušen nad monumentalnimi in na videz nekoliko okornimi in 'težkimi' arhitekturnimi gestami neolitskega človeka, je to potezo naredil za novo osnovo svojega dela. Odličen primer tega je na primer razstavni prostor v Kölnu (1914), pa tudi šola v Weimarju.
Van de Veldejeva poteza oteži prestajanje zaporne kazni
Šolska stavba, v kateri je van de Velde tudi sam imel svojo pisarno kot direktor weimarske umetnoobrtne šole, zavrača secesijsko lahkotnost. Z močnim kamnitim coklom je vpeta v zemlji, zgornje nadstropje se zdi skoraj predimenzionirano, okrasje pa se omejuje zgolj na posamezne poudarke, ki naj bi izražali strukturo samega objekta. V tem času namreč van de Velde začne razlikovati med okraševanjem in okrasom, oziroma med funkcionalno nepotrebnim krašenjem stavbe na eni in funkcionalnim okrasom na drugi strani.
Zadnjega je van de Velde povezoval s tako imenovano temeljno linijo, ki "nosi moč in energijo tega, čemur sledi". Okrasna linija naj bi bila sled geneze objekta. Temu očiščenju van de Veldejeve arhitekture in arhitektovemu utemeljevanju vsakega okrasa posebej navkljub, je van de Velde ostal ena ključnih tarč najbolj vrhunskega med puristi Adolfa Loosa. Avstrijski arhitekt, ki je zapisal, da je okras zločin, je o van de Veldeju rekel: "Povem vam, prišel bo čas, ko bo okras, ki ga bo za zaporniško celico načrtoval profesor van de Velde, razumljen kot otežitev prestajanja zaporne kazni."
Prenovljeno stavbo bodo za javnost odprli 5. februarja.
Povem vam, prišel bo čas, ko bo okras, ki ga bo za zaporniško celico načrtoval profesor van de Velde, razumljen kot otežitev prestajanja zaporne kazni.
Grdost ne škoduje le očem, ampak kvari tudi srce in duha.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje