Nekdanja Tovarna dušika Ruše. Foto: Rok Omahen
Nekdanja Tovarna dušika Ruše. Foto: Rok Omahen

Okoli pol 5. ure zjutraj sta nočna paznika opazila prve plamene, ki so prihajali iz skladišča dušičnih gnojil in se hitro razširili na ostale tovarniške prostore. Okoli 7. ure zjutraj je bilo na mestu požara že več kot 140 gasilcev, ki so se borili s plameni, s pomočjo 12 motornih in še dveh ročnih brizgaln. Požar je bil eden največjih industrijskih požarov do tistega časa, zato ne preseneča, da je novica o njem zapolnila vrstice številnih časopisov na začetku avgusta 1931.

Nekdanja Tovarna dušika Ruše. Foto: Rok Omahen
Nekdanja Tovarna dušika Ruše. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Serija Poletje 1931
Serija Poletje 1931 prinaša kratek pregled pomembnejših pa tudi povsem vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali v naših krajih ter izven meja domovine, pred devetdesetimi leti, oziroma natančneje poleti leta 1931. Besedilo v narekovajih je iz izvirnih časopisov iz tistega časa (Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Jugoslovan in Mariborski večernik "Jutra"), ki so vsi dostopni na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije.

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Tragedija bi bila lahko še večja
Časopis Mariborski večernik "Jutra" je na naslovnici 3. avgusta objavil obsežno poročilo o požaru v Rušah, ki je uničil skladišča Tovarne dušika v Rušah, mi pa si bomo ogledali poročilo iz časopisa Slovenec, objavljeno 5. avgusta 1931: "Nad Rušami se še vedno dvigajo veliki oblaki dima, ki imajo nekako modrikasto barvo. V Ruše je prispelo danes veliko ljudi iz Maribora, iz Dravske doline in tudi z avstrijske strani, da si ogledajo grozno razdejanje, ki je šele sedaj po izvršenih reševalnih delih prišlo do svojega izraza. Na pogorišču leže vsevprek deli strojev, žic, železnih traverz, lopat in drugih predmetov, zvitih, razdejanih ter uničenih tako, da je komaj mogoče spoznati, kakšnemu namenu so prej služili. Pospravljalna dela so že v toliko napredovala, da so odstranili ter počistili nerabljene stvari, zverižene tračnice zamenjali z novimi, tako da se lahko po njih vrši nemoteno odvod blaga, ki leži naokrog po pogorišču. S pogorišča so tekom današnjega dne odstranili še vedno tleče tramove, ki so predstavljali posebno nevarnost, da dajo ogromnim količinam karbida novega netiva. Posebno strašen je pogled na preostala okna, kjer je steklo radi grozne vročine prevzelo obliko nekakih stalaktitov in stalagmitov."

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

"Zunaj na pogorišču ležita v popolnem razdejanju dva stroja, in sicer eden za avtomatično tehtanje vreč in eden za avtomatično šivanje vreč. Posamezni deli so čisto zveriženi, razbiti in moleča na vse strani. Delavstvo je sedaj zaposleno z zbiranjem ostankov 30.000 vreč, ki so se nahajale v skladišču št. 1. Od vseh teh pa ne bo menda niti ena vreča več uporabna. Delavstvo je nadalje zaposleno z odstranjevanjem velike mase pepela, ki je ostanek več kakor dveh vagonov vreč. Druga skupina delavcev je zopet zaposlena z zgradbo zasilne strehe, ki naj bi pokrila 200 vagonov nitrofosfata pred dežjem. Količine tega nitrofosfata so tolike, da bi bila katastrofa v slučaju novih padavin prav usodepolna. Vodstvo tovarne je poskrbelo, kakor je zvedel naš dopisnik, da je nevarnost glede še na prostem ležečega karbida v toliko ublažena, da se radi izdatnega dotoka zraka stvarja acetilen, ki mirno gori. Radi tega baje ne obstoja nobena nevarnost za kakšno eksplozijo. Škoda utegne biti tem večja, ker bo ogromna masa karbida, ki sedaj še leži na prostem, šla v zgubo in postala najbrže neuporabna."

Območje nekdanje Tovarne dušika Ruše. Foto: Rok Omahen
Območje nekdanje Tovarne dušika Ruše. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Z besedami "Še nekaj o požaru v Rušah" pa se je začel prispevek v časopisu Slovenec, objavljen nekaj dni po požaru, 6. avgusta 1931: "Prvi strah je minil, vrača se trezno mišljenje. Kaj zdaj? Se vpraša vsakdo. Zavarovano ni bilo samo poslopje, ampak tudi ves proizvod, karbid, dušik, nitrofosfat itd. Zato je škoda nekoliko manjša, kakor se je mislilo v začetku. Seveda se množina izpreminja z ozirom na izdelek in na prodajo, in se izpremembe javijo zavarovalnici vsak teden. Popolnoma uničena so velika skladišča v ozadju tovarne proti Dravi. Ves sprednji in zahodni del tovarne je ostal nepoškodovan. Zato mnogi tujci, ki se vozijo po železnici mimo tovarne, niti ne verjamejo, da je bil požar tako velik, kakor se je pisalo in govorilo. Šele če stopiš za tovarno, opaziš, da je uničena polovica severnih stavb."

Po prvotnih ocenah je škoda zanašala okoli 10 milijonov dinarjev, kar je nekje okoli 2,5 milijona evrov v današnjem denarju.

Železniška postaja Ruše – Tovarna. Foto: Rok Omahen
Železniška postaja Ruše – Tovarna. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Nekaj besed o gasilcih
"Nesrečo je imela požarna bramba iz Studencev; med vožnjo se jim je na motorni brizgalni zlomila os tik pred tovarno, kolo pa je po cesti letelo dobrih 200 m naprej. Sreča je bila, da ni bilo nikogar v bližini. Gasilcem je ravnateljstvo po omejitvi požara dalo na razpolago več sodčkov piva, da so si pogasili nazadnje še svojo žejo. Dobro so se pri tem požaru obnesle motorne brizgalne, ki si jih je nabavilo zadnja leta več gasilskih društev. Ko je zmanjkalo vode v basenu [bazenu], je del brizgalnic črpal vodo iz Drave v basen, druge pa so jo v močnih curkih škropile na gorečo tramovje. Grozno pa je vplival požar na živce Rušanov: ti se nikakor ne morejo pomiriti. Kadar se oglasi sirena v tovarni, da kliče delavstvo k rednemu delu ali naznanja konec dela, strepetajo živci starih in mladih nanovo in vsak se vpraša: Ali že zopet gori? Šele ko utihne piščalka, se pomiri ljudstvo v vzdihom: Hvala Bogu, da je mir!"

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si