V Mestni galeriji Piran bodo drevi odprli retrospektivno razstavo Toneta Lapajneta (1933-2011) z naslovom Spomin zemlje. Razstava, ki je že bila predstavljena v ljubljanski Jakopičevi galeriji, bo v Piranu v nekoliko skrčeni obliki in drugačni postavitvi predstavila vrhunce Lapajnetovega opusa v različnih likovnih zvrsteh. Na ogled bo do 7. maja.

Kot so zapisali v Obalnih galerijah Piran, so z umetnikom prvič sodelovali leta 2004, ko so Lapajneta povabili na multimedijsko delavnico Genius loci Lera na Sečoveljske soline na Leri. Ob Tonetu Pavčku je bil stalni in prepoznavni udeleženec šestih ustvarjalnih druženj in je ustvaril enega najbolj privlačnih slikarskih ciklusov.

Ob istrskih zemljah je uporabljal še avtohtono solinsko blato in sol, prav ta je toplim zemeljskim barvam dodala za avtorja nov, a pomemben element - belino. Različne Lapajnetove slikarske cikluse so večkrat predstavili s samostojnimi razstavami, leta 2012 pa so v Sečoveljskih solinah organizirali razstavo In memoriam Tone Lapajne.

Nemirna osebna zgodba kot rdeča nit
Kot akademski kipar je Lapajne ustvaril obsežen, a do zdaj malo znan opus skulptur v betonu, železu in lesu. Ta je bistveni del njegove ustvarjalne poti, čeprav ima večina v spominu na prvem mestu njegovo slikarstvo. Središče njegovega navdiha sta bila snov in njegovo razmerje do nje. Kot tankočuten individualist je v dialogu z izbranim materialom ustvaril opus, v katerega je kot rdečo nit vpel svojo lastno, nemirno tlečo osebno zgodbo.

V slovensko umetnostno zgodovino se brez dvoma uvršča s t. i. neokonstruktivistično fazo, ki je bila sicer kratka in zanj osebno morda ne najbolj izpolnjujoča, z današnjega vidika pa učinkuje kot središčna točka, okrog katere sta se umestila druga dva ciklusa: pred njo prvi ciklus z izjemnima figurama Barjanca v betonu in Kentavra v varjenem železu, ustvarjen ob koncu specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, za njo pa asociativna figuralika v lesu, s katero je dosegel vrhunec na samostojni razstavi v Mali galeriji v Ljubljani leta 1976; zanjo je dobil tudi nagrado Prešernovega sklada.

Posebno mesto imajo v njegovem opusu tudi odmevne scene in rekviziti za gledališke predstave, najslavnejše poglavje pa je verjetno še vedno slikarski opus, ki se je prek lesenih reliefov in nanje nanesenih slojev črne barjanske zemlje začel leta 1978.

Lapajne je po diplomi iz kiparstva na ljubljanski likovni akademiji opravil še specialko pri profesorju Borisu Kalinu. Že kot študent je prejel več nagrad, študijsko pa se je izpolnjeval v Franciji, Angliji, Belgiji, Nemčiji, Italiji in na Nizozemskem. Od leta 1965 je deloval kot svobodni umetnik. Razstavljal je tudi s skupino BE-54 in bil med letoma 1968 in 1972 član skupine Neokonstruktivisti. Je tudi avtor devetih monumentalnih javnih skulptur.

Imel je več kot 70 samostojnih razstav in sodeloval na več kot 40 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Slikarsko pot je sklenil z monumentalnim ciklusom devetih slik Zemlja v nebu.